Večina psov ignorira svoj odsev v ogledalu. Mladiček, ki prvič vidi ogledalo, lahko zalaja in se poskuša s svojim odsevom igrati, kot bi šlo za drugega psa. Kmalu pa bo izgubil zanimanje. Prepoznavanje v ogledalu je pomemben del samozavedanja, ki je različno pogojeno pri različnih vrstah. Raziskali smo, kako je s samozavedanjem pri psih in ali so se sposobni prepoznati v ogledalu.
Čeprav se nam prepoznavanje sebe v odsevu na ogledalu zdi popolnoma logično in preprosto, je to fenomen, s katerim se je ukvarjalo že mnogo psihologov. Zanje je to nadvse zanimiv pojav, saj za prepoznavanje v ogledalu bitja potrebujemo samozavedanje, ki je eden najbolj kompleksnih delov zavesti. Tudi ljudje se ne rodimo s sposobnostjo prepoznavanja sebe v ogledalu. To pride kasneje, dojenčki v starosti med 18 in 24 mesecev začnejo dojemati, da so odsev v ogledalu pravzaprav oni sami.
Psiholog Gordon Gallup je izvedel znan eksperiment na šimpanzih. V njihovo ogrado jim je postavil ogledalo. Sprva so reagirali, kot bi šlo za še enega posameznika, a so hitro dojeli, da gre v resnici za njihov odsev. V naslednjem koraku jim je psiholog med anestezijo narisal rdeče znamenje na obrvi in na ušesa. Šimpanzi sprva niso nikakor reagirali na barvo, dokler niso zagledali svojega odseva v ogledalu. Takrat so se začeli dotikati pobarvanih znamenj in se podrobneje ogledavati v ogledalu. Na tak način je Gordon Gallup dokazal sposobnost samozavedanja pri šimpanzih. Podobne teste so uspešno prestali tudi orangutani, gorile in delfini. V podobnem testu psi niso reagirali na svoj odsev v ogledalu, zaradi česar so nekateri zaključili, da psi niso sposobni samozavedanja. A seveda so možni tudi drugi zaključki.
Biolog Marc Bekoff je rezultate eksperimenta pri psih razložil drugače. Psi sveta ne dojemajo vizualno, kot ga primati in ljudje, temveč predvsem z vohom. Izveden test torej ni primeren za testiranje samozavedanja pri psih, saj se fokusira na čutila, ki so za pasje zaznavanje drugotnega pomena. Psi so vsekakor sposobni prepoznati svoj vonj, ter vonje poznanih psov in ljudi. Namesto rdeče pike bi torej morali uporabiti drugačen vonj, da bi bolj primerno izvedli test.
Bekoff je za ponazoritev izvedel drugačen test, namesto »rdeče pike« je uporabil »rumen sneg«. Za testni subjekt je uporabil kar svojega psa Jethra, mešanca med rotvajlerjem in nemškim ovčarjem. Pet zaporednih zim je med sprehodi hodil za Jethrom, ter pobiral dele snega, ki jih je Jethro označil s svojim urinom. Medtem, ko je Jethra nekdo zamotil in sprehajal drugje, je označene dele snega premaknil naprej na drug del poti. Poleg tega je pobiral tudi »rumen sneg«, ki so ga označili drugi psi, ter ga prav tako nastavljal ob poti.
Bekoff je nato opazoval Jethrovo reakcijo, ko je ta prišel do nastavljene zaplate snega. Kot lahko predvideva vsak lastnik psa, se je Jethro ustavil in pozorno prevohal prav vsak »rumen madež«. A zanimivo je, da je Jethro hitro prepoznal svoj vonj. Madeže, ki so bili posledica njegovega urina, je namreč ovohaval znatno krajši čas kot ostale. Svoj urin je povonjal le bežno in se hitro pomaknil naprej, k ostalim, zanj zanimivejšim vonjavam. Iz tega je Bekoff zaključil, da so psi vsekakor sposobni samoprepoznavanja in so zmožni ločiti sebe od vsega ostalega torej imajo zavest.
To razloži reakcijo psov, ko se zagledajo v ogledalu. Mladički sprva odreagirajo, kot bi šlo za drugega psa, ter se želijo z njim igrati. A ker vizualizaciji ne sledi vonj, preko katerega bi pes zares identificiral drugega psa, ta hitro izgubi zanimanje. Od takrat naprej večina psov le še ignorira odseve v ogledalu, saj vedo, da zanje niso pomembni. Psi dojemajo svet skozi smrček, zato bo potrebno prilagoditi raziskave, da bomo lahko zares ugotovili, kako psi dojemajo sebe v svetu.
Preberite tudi:
