Kako deluje imunski sistem vašega ljubljenčka?
Imunski sistem je za preživetje organizma ključnega pomena. Preprečuje vdor mikroorganizmom in škodljivim snovem, ob njihovem vstopu v telo pa jih prepozna in onesposobi njihovo škodljivo delovanje.
Nekatere bakterije in virusi si močno prizadevajo vstopiti v notranjost psa ali mačke, saj jih tam čaka okolje, ki je za njihovo življenje in razmnoževanje zelo primerno. Ker nekatere bakterije in virusi povzročajo hude bolezni, je velikega pomena, da imajo živali obrambne mehanizme, ki jih ščitijo pred vdorom in razmnoževanjem mikrobov znotraj njihovega telesa.
OSNOVNI PRINCIPI DELOVANJA IMUNSKEGA SISTEMA
Prvo oviro pri vdoru v živalski organizem mikrobom predstavljajo koža in sluznice. Če jim uspe prebiti to obrambno črto, njihov prihod v telo sproži vnetje, pri katerem pride do spopada med mikrobi in celicami imunskega sistema, belimi krvničkami. Poleg celic pa sodelujejo tudi nekatere druge molekule, kot so komplementni sistem in citokini. Komplementni sistem predstavljajo beljakovine, ki same uničujejo mikrobe ali pa k temu spodbujajo druge celice. Citokini pa so molekule, ki na mesto vdora mikroba privabljajo bele krvničke.
Nespecifične imunske celice, ki prepoznavajo tujke v telesu, so granulociti, ki imajo v citoplazmi zrnca ali granule. Poleg granulocitov delujejo nespecifično tudi naravne celice ubijalke in monociti, ki se spremenijo v tkivne makrofage, ko prispejo iz krvi v tkiva. Delujejo tako, da požrejo mikrobne celice in jih uničijo v svoji notranjosti. Temu pravimo celično žretje.
Na drug način delujejo specifične imunske celice. Vsaka celica, naša ali tuja, ima na svoji membrani veliko število molekul. Tem molekulam rečemo antigeni. Specifične celice so sposobne prepoznati mikroorganizme, ki vdrejo v telo, tako, da prepoznajo njihov antigen. Tako vedo, da je celica tuja in ne telesu lastna, in lahko delujejo proti njej. Takšne celice imenujemo limfociti. Nekatere izločajo citokine, druge uničujejo mikrobe same, tretje pa proizvajajo protitelesa. Te se vežejo na antigen, skupku, ki nastane pa pravimo imunski kompleks. Če se protitelo veže na antigen strupa ali virusa, s tem onemogoči njegovo škodljivo delovanje. V nekaterih primerih protitelo z vezavo aktivira komplementni sistem. Včasih pa vezava protitelesa omogoča celicam požiralkam, da kompleks lažje prepoznajo in mikrob požrejo.
PRIROJENA IMUNOST JE PRVA OBRAMBNA ČRTA
Imunski sistem delimo na prirojen in pridobljen. Prirojen imunski sistem je nespecifičen, kar pomeni, da preprečuje vstop vsem snovem, ne glede na to, koliko so za organizem škodljive. Delimo ga na zunanjo in notranjo naravno obrambo.
Zunanjo obrambo sestavljajo koža in sluznice. Mikroorganizmom koža predstavlja mehansko oviro, poleg tega pa organizem varuje tudi kemično z izločki žlez znojnic in lojnic. Bakterije, ki so na koži naravno prisotne, zapolnjujejo prostor in preprečujejo naselitev škodljivih mikroorganizmov. Notranje organe namesto kože ščiti sluznica. Sluz zleplja mikrobe in preprečuje njihovo širjenje in škodljivo delovanje. Poleg tega dihalna in črevesna sluznica s pomočjo migetalk, ki so izrastki na njihovih celicah, odvaja mikroorganizme v določeno smer. V črevesju pri tem pomaga peristaltika ali ritmično krčenje mišic črevesja, ki s tem odvajajo snovi proti zadnjiku, v dihalih pa je način, da telo mikroorganizme izloči, kašljanje. Želodčni sok s kislino in različnimi encimi onesposobi večino bakterij. Del obrambe so tudi solze, ki vsebujejo snovi s protimikrobnim delovanjem.
Notranjo obrambo delimo na celično in obrambo telesnih tekočin. Med celično obrambo spadajo vnetje, celično žretje in naravne celice ubijalke. Vnetje je odziv telesa, ki se sproži tudi pod vplivom mikroorganizmov. Pri tem se sproščajo posredniki vnetja, ki povečajo prekrvavitev na mestu vdora mikroba. Poveča se prepustnost žil za bele krvničke, ki zaradi tega lažje prehajajo iz žil na vnetno mesto.
Najučinkovitejši mehanizem naravne obrambe je tako imenovano celično žretje, ki ga je sposobna večina imunskih celic. S specifičnimi receptorji se vežejo na tuje celice in jih tako rekoč pojedo. Strupene snovi, ki so v notranjosti imunskih celic, uničijo zajeto bakterijo.
Zunaj celic delujejo določeni granulociti, ki se pričvrstijo na membrano parazitov in nanjo sproščajo strupene snovi. Naravne celice ubijalke uničujejo tumorske celice in celice, ki so okužene z virusi ali obložene s protitelesi. V bližino celic, ki jih želijo uničiti, izločajo encime, ki delujejo proti njim. Poleg tega spodbujajo in uravnavajo imunski odgovor.
Med notranjo obrambo telesnih tekočin štejemo različne snovi, ki jih izločajo imunske celice. To so citokini in komplementi sistem. Komplementni sistem so beljakovine, ki se med seboj združijo in obdajo membrano škodljive celice. V njej naredijo pore, tako da lahko v celico prehajajo snovi, ki jo uničijo. Poleg tega ima komplement tudi druge pomembne naloge. Deluje na določene imunske celice, da le te sproščajo nekatere snovi, pomembne za vnetni proces. V določenih primerih njegova vezava na bakterije ali viruse omogoči imunskih celicam, da škodljive celice lažje prepoznajo in jih uničijo s celičnim žretjem. Prav tako komplementni sistem pomaga tudi pri odstranjevanju imunskih kompleksov iz telesa.
Citokini so topne beljakovinske molekule, ki so pomembne pri imunskem odzivu, saj uravnavajo usklajenost vseh procesov.
PRIDOBLJENI OBRAMBNI MEHANIZMI OMOGOČAJO SPECIFIČEN ODZIV
Med pridobljen imunski sistem spadajo limfociti T, B in protitelesa. Limfociti B se ob srečanju z antigenom razvijejo v plazmatke in začnejo izločati protitelesa. Po tem se celice začnejo množično razmnoževati. Nastane veliko število plazmatk, nekaj pa se jih razvije v spominske limfocite B. Ob ponovnem stiku z istim antigenom, se spominske celice aktivirajo in omogočajo hitrejši in burnejši odziv na škodljivca.
Rezultat aktivacije limfocitov B je torej proizvodnja protiteles. Nekatera protitelesa v telesu izničijo delovanje bakterijskih strupov, aktivirajo komplementni sistem, spodbujajo celično žretje in delovanje imunskih celic. Poleg tega delujejo določena protitelesa kot receptorji za antigene, druga so izredno pomembna pri obrambi pred zajedalci. Protitelesa v telesnih izločkih se vežejo na mikrobe in preprečujejo njihov prehod čez sluznico v notranjost.
Limfociti T imajo drugačne naloge. Delujejo le proti beljakovinskim antigenom, ki jih prepoznajo le, če so le ti vezani na prav posebne molekule. Antigen, vezan na te molekule limfocitom T predstavijo antigen predstavitvene celice. Poznamo dve skupini limfocitov T.
Citotoksični limfociti T so sposobni prepoznati celice, ki so jih napadli znotrajcelični škodljivci. Okuženo celico uničijo s pomočjo snovi, ki jih izločajo. Druga skupina limfocitov T pa so celice T pomagalke, ki izločajo citokine. Citokini spodbujajo delovanje vseh imunskih celic v telesu.
Preberite si tudi:
