Odločitev, katerega psa izbrati za našo družino, ni lahka. Pomembno je, da ne kupimo psa zaletavo, ampak, da najprej dobro premislimo, se pozanimamo in opazujemo njegovo vedenje. Pri izbiri nas lahko zavede videz, vendar ne smemo pozabiti na pasji karakter.
NEKATERE PASME SO PRIMERNEJŠE OD DRUGIH
Čeprav lahko do določene mere pse vzgojimo v bolj družabne, so nekatere pasme bolj primerne za družine kot druge. Določene športne pasme je lažje trenirati, zato so bolj ustrežljive. Med njimi so nekatere popularne pasme, na primer zlati prinašalec, labradorec, nemški in škotski ovčar.
O pasmah se najprej dobro pozanimamo. Izberemo tiste, ki so družabne, imajo rade ljudi, še posebej otroke. Dobro je, da o njih povprašamo tudi strokovnjake za izbrane pasme in da govorimo z rejniki.
Če poznamo koga, ki ima psa izbrane pasme, se potrudimo preživljati čas s psom, da vidimo, če je pravi za nas. Za osebni stik s psom lahko prosimo tudi rejce. Seveda moramo pri tem upoštevati, da pasje vedenje ni odvisno le od genetike, temveč tudi od vzgoje.
Če se odločimo za čistokrvnega psa, vemo, kakšen bo, ko bo zrasel in lahko predvidevamo kakšnega karakterja bo. Za razliko od njih so križanci potomci različnih pasem, ki jih ne poznamo. Zaradi tega ne vemo, kako bo pes videti kot odrasel, niti kakšne predispozicije za karakter ima. Tudi pri mešancih, ki so potomci dveh razpoznavnih pasem, ne vemo, kakšne lastnosti in spretnosti bo podedoval. Lahko se zgodi, da podeduje pozitivne lastnosti obeh staršev in je v tem primeru celo boljša izbira kot čistokrven.
Bolj primerni za otroško družbo so večji psi, saj niso tako občutljivi in ranljivi, kot manjši. Velik pes bo lažje toleriral, če ga otrok povleče za uho ali ga pohodi, medtem, ko majhen pes pri tem občuti večjo bolečino in lahko tudi ugrizne. Prav tako lahko manjši psi, zaradi svoje velikosti, razvijejo nekatere vedenjske motnje.
NA KAJ PAZIMO, KO IZBIRAMO MLADIČKA IZ LEGLA?
Ko izbiramo mladička iz legla, je dobro, da opazujemo njegovo vedenje. Nekateri mladički so bolj primerni za družine kot drugi. Tisti, ki kažejo nekatere vedenjske motnje, morda ne bodo primerni za nas, čeprav se do neke mere s primerno vzgojo težave lahko odpravi. Vendar pa ni nikakršnega zagotovila za uspeh, poleg tega moramo vložiti veliko časa in energije. Po drugi strani tudi ni zagotovila, da mladiček ne bo razvil vedenjskih motenj kasneje v razvoju, tudi če izberemo tistega, ki se vede primerno.
Za družine primerni so psi, ki imajo radi ljudi, še posebej otroke in niso boječi. Dotikanje in pregledovanje jih ne sme motiti. Pomembno je tudi, da niso zaščitniški do hrane in svojih igrač in niso preveč občutljivi na nove zvoke in predmete.
Zgornje lastnosti lahko preverimo pri obisku legla mladičkov. Opazujemo, kako se mladič obnaša pri spoznavanju novih ljudi. Še posebej smo pozorni na interakcijo z otroki. Otrok naj se postavi blizu mladička in ga pokliče s prijaznim glasom. Prestrašeni mladički, ki se bojijo ljudi, do osebe ne bodo pristopili ali pa bodo zbežali stran, če jih bo hotela pobožati. Ker jih je strah, lahko tudi urinirajo, imajo rep med nogami in ušesa obrnjena nazaj. Neodvisni, samostojni psi do osebe ne bodo pristopili, ampak jih bo bolj zanimala okolica. Tudi takšni psi niso primerni za družine. Psi, ki imajo radi ljudi, z veseljem pristopijo do otroka, mahajo z repom, pogosto skačejo. Če jih oseba poboža ali pohvali, ostanejo pri njej.
Otroci se bodo psa ves čas dotikali in ga božali. Zato se moramo prepričati, da na to ni občutljiv. Mladička zibamo v rokah kot dojenčka in ga s prosto roko pobožamo po prsih. Rahlo zvijanje in motanje iz prijema ne pomeni težav, strah ali agresija pa kažeta na občutljivost psa na dotikanje. Drug način, da to preverimo je, da se mladička dotikamo po celem telesu, tudi po občutljivih delih, kot so tačke, zadnjica, rep in gobček. Mladički, ki ostanejo mirni in sproščeni imajo več možnosti, da se razvijejo v pse, ki jih obvladovanje in kontrola ne bo motila.
Opazujemo tudi, kako se mladiček vede, če pristopimo do njega medtem, ko se hrani ali gloda kost. Če je miren in sproščen, bo manj težav, ko ga bodo otroci motili med prehranjevanjem. Prav tako opazujemo, kako zaščitniški je pes do svojih igrač.
Otroci so zelo glasni in živahni, česar se nekateri psi ustrašijo in zato niso sproščeni v njihovi družbi. Že pri mladičkih lahko opazujemo, kateri se ne bojijo novih zvokov in predmetov. Vsaj tri metre stran od mladička udarimo z žlico ob posodo in opazujemo njegov odziv. Začetna zbeganost je običajna, če mladiček kmalu nadaljuje, kar je počel pred tem. Če pa se mladiček zelo prestraši in se še dolgo ne pomiri, morda ni primeren za družine. Kako se odziva na nove predmete preverimo tako, da počasi pristopimo do njega z veliko škatlo, plišasto igračo ali brisačo. Če po nekaj časa pes pristopi do predmeta, pomeni da ni več prestrašen in ima kot tak več možnosti, da se razvije v psa, ki se ne boji njemu še nepoznanih stvari. Zato ga lahko vključimo v veliko aktivnosti, kar je tudi za otroke zelo zabavno.
Opazujemo tudi, kako se mladiček obnaša do drugih psov. Posebej je pomembno, kako reagira pri igri, če kateri od psov zacvili. Mladički, ki se ustrezno odzovejo na znak bolečine drugega psa, bodo pogosto tudi kot odrasli imeli večjo samokontrolo. To preverimo tudi pri nas, tako da dovolimo mladičku, da se igra z našo roko in v določenem trenutku zakričimo. Če se mladiček umakne ali za trenutek preneha z grizenjem, je verjetno bolj primeren za družine. Takšni mladički se pogosto razvijejo v pse, ki so nežnejši, kadar vzamejo priboljšek iz roke in ko se igrajo z nami ali z našimi otroki.
KAJ UPOŠTEVAMO PRI IZBIRI ODRASLEGA PSA?
Posvojitev odraslega psa je tudi za družine lahko idealna izbira. Večina psov v zavetiščih je že živela v družinskem okolju in je veščih osnovnih socialnih spretnostih, pogosto pa se z njimi ukvarjajo tudi prostovoljci in zaposleni v zavetiščih, ki jih naučijo osnovnih vaj v ubogljivosti.
Pred posvojitvijo se čim bolj pozanimamo o psih, med katerimi se odločamo. Zaposlene v zavetišču povprašamo, če imajo kakšne podatke o njihovi preteklosti. Zanima nas, ali so že živeli pri družini in kako so prišli v zavetišče. Prav tako se pri ljudeh, ki so bili v stiku z njimi, pozanimamo o njihovih karakterjih. Preverimo, če je pes družaben, živahen in se ne boji ljudi.
Opazujemo, kako se pes obnaša, če ga pokličemo k sebi. Prijazen pes miga z repom in do nas pristopi z navdušenjem. Manj primerni za družine so psi, ki do nas ne pristopijo, ker so preveč prestrašeni ali psi, ki kažejo znake agresije, kot so lajanje, renčanje in strmenje.
Naslednji korak je, da preživimo čim več časa s psom, ki je naša potencialna izbira. Pri tem ves čas opazujemo njegovo vedenje. Prvih nekaj minut samo sedimo v istem prostoru v tišini. Opazujemo, če se nam pes približa in išče našo pozornost. Začnemo ga božati in opazujemo, kako se na to odziva. Družaben pes išče našo naklonjenost in uživa v pozornosti, rad se nas dotika in se pusti božati. Ko ga nehamo božati, prosi, da nadaljujemo. Opazujemo tudi, kako se pes obnaša pri igri. Ko prenehamo z igranjem, spremljamo, koliko časa rabi, da se umiri. Ker večina zavetišč dovoljuje sprehajanje, izkoristimo priložnost, da vidimo, kako se pes obnaša v različnih situacijah. Med sprehodom opazujemo, ali je pes vesel in prijazen do drugih sprehajalcev in psov, ki jih srečamo. Pozorni smo tudi na to, kako se odziva na neobičajne zvoke in stvari.
Zelo je pomembno, da ugotovimo, kako se pes obnaša do otrok. Želimo izbrati psa, ki bo oboževal otroke in jih ne le toleriral. Da bi to ugotovili, pripeljemo s sabo otroke in opazujemo, kako se pes do njih vede. Pes, ki se odmakne od otrok, se jih izogiba ali jih ignorira, trza, ko se ga dotaknejo in je videti prestrašen ali živčen zaradi njihovih zvokov in gibanja, za nas ni primeren. Primernost lahko ugotovimo tudi tako, da se do psa vedemo, kot bi se do njega vedli otroci. Objamemo ga, nežno potisnemo, dotikamo se njegovih ušes, repa in šap. Preverimo tudi, ali je pes preveč zaščitniški do svojih reči.
Preberite si tudi:
