Ko umre naš hišni ljubljenček, nas večina to občuti kot izgubo enega od članov družine. To je žalosten dogodek za vse. Za otroka je to pogosto prvi stik z minljivostjo in izgubo bližnjega. Prav zato je izjemno pomembno, kako se kot starši soočimo s tem in kako otroku razložimo, kaj se je zgodilo.
Jasen, miren in spoštljiv pogovor bo naredil veliko, da bo situacija za otroka vsaj malo manj stresna. Hkrati bomo s tem tudi okrepili svojo zaupno vez z otrokom. Veliko staršev naredi napako in podcenjuje sposobnosti in razmišljanje svojega otroka. Tako se pogovoru o smrti najraje kar izognejo ali se izmislijo za njih preprostejše pojasnilo. Globok in čustven pogovor ob smrti domačega ljubljenčka je dobra osnova, da se bo otrok znal soočiti z neprijetnimi dogodki in smrtjo bližnjih skozi celo življenje. Zato se tej pomembni temi ne izognimo ter hkrati ne podcenjujmo otroškega dojemanja.
Seveda otroci še niso dovolj mentalno zreli, da bi lahko dojemali smrt na enak način, kot jo dojemamo starejši. Otroci stari med 3 in 5 let vidijo smrt kot nekaj začasnega in spremenljivega. Tako bodo lahko mislili, da bo njihov ljubljenček spet oživel, če mu da veterinar injekcijo in bo spet vse po starem. Pri otrocih od 4 let naprej je tudi možno, da bodo verjeli, da so sami delno krivi za smrt ljubljenčka, ker so si kdaj pa kdaj zaželeli igrivega mladička namesto starega in počasnega ljubljenčka.
V starosti med 6 in 8 let otrok že razume, da je smrt nespremenljiva. Razumejo koncept smrti, a še vedno verjamejo, da se ta lahko zgodi le ostalim in ne morejo razumeti, da se bo enkrat to zgodilo tudi njim. To spoznanje pa je že prisotno pri otrocih v starosti med 9 in 11 let. A tudi v tej starosti se otrok lahko še vedno počuti krivega za smrt živali. Razmišlja, da se to mogoče ne bi zgodilo, če bi psa večkrat peljal na sprehod ali mu večkrat očistil posodo z vodo.
Seveda je vsak otrok drugačen in razmišlja na svoj način. Preden se lotimo pogovora o smrti, premislimo, kaj naš otrok že ve o smrti. Je že prej izgubil koga od bližnjih? Ste se že kdaj pogovarjali o teh temah? Kaj je videl in slišal o tem na televiziji? Vse to vpliva na otroka in njegovo dojemanje smrti.
Ko se želimo z otrokom pogovoriti o tej temi, je pomembno, da smo sami umirjeni in sočutni. Izberimo prostor, kjer se otrok počuti varno in kjer je zanj najmanj možnih motenj. Pokažimo mu, da ga imamo radi in da smo ob njem, lahko ga primemo za roke ali se nam usede v naročje. Nato mu na miren način s preprostimi besedami, ki jih otrok pozna, razložimo, kaj se je zgodilo. Pojasnilo naj bo kratko in enostavno in raje počakajmo na otrokova vprašanja, ki bodo usmerila pogovor. Pomembno je, da otroku celoten dogodek predstavimo kot ne-stresen, ne-boleč, ne-travmatičen. Izogibajmo se podrobnim opisom poškodb ali zdravstvenih stanj, saj mu bomo s tem le vzbudili grozeče predstave. Vedeti moramo tudi, da so otroci nagnjeni k temu, da si vse predstavljajo dobesedno. Zato bomo z uporabo besed »zaspal je« namesto »umrl je« povzročili le, da bo otrok vsakič v posteljo odšel prestrašen, da se bo tudi njemu v spanju kaj zgodilo. Pri pojasnilu o tem, kaj se je zgodilo, poskusimo poudariti, da je bilo za ljubljenčka to neboleče in mirno. Vseeno pa poskusimo biti čim bolj realni, seveda na obziren način. S tem, ko nas bo otrok spraševal o podrobnosti, bo le iskal tolažbo in podrobni realni opisi mu ne bodo v nobeno pomoč.
Seveda se bo naše pojasnilo razlikovalo tudi glede na način, na katerega je ljubljenček preminil. Če imamo zelo starega in bolnega ljubljenčka, se lahko o tem z otrokom pogovarjamo že prej in ga pripravimo na situacijo. Če je potrebna evtanazija, otroku pojasnimo, da so veterinarji prej storili vse, kar se je dalo, da naš ljubljenček ne bi bil nikoli več zdrav in da so mu sedaj odvzeli bolečino ter mu je sedaj lepše. Poudarimo tudi, da je bilo za ljubljenčka to neboleče in ni bil prestrašen ali osamljen. Če se pripeti nesreča in tako izgubimo ljubljenčka, jo otroku poskusimo pojasniti na miren način in se izognimo opisovanju podrobnosti, saj si bo to otrok predstavljal preveč nazorno.
Otroku moramo dati čas, da sprejme smrt ljubljenčka in dokončno dojame, da ga ne bo nazaj. Sprva bo lahko krivil samega sebe ali celo kazal ljubosumje do prijateljev, katerih ljubljenček še vedno živi. Če otrok daljše obdobje ne bo sposoben normalno živeti naprej, je morda pametno obiskati otroškega psihologa. Vsekakor pa ne hitimo z nakupom novega ljubljenčka, ampak dajmo otroku čas, da se poslovi in sprijazni s smrtjo prejšnjega.
Pomembno je, da se sami dobro pripravimo na ta pogovor. V prvih trenutkih, ko smo tudi sami še čustveni in šibki, bomo otroka le prestrašili in zmedli. Počakajmo, da smo se sposobni zbrati in bomo lahko mirni. Na ta način bomo trdna čustvena opora za otroka in zgled za v prihodnje. Seveda pa lahko pokažemo tudi svoja čustva, ne izogibajmo se jim, le bodimo umirjeni in ne histerični. Med pogovorom bodimo tolažeči in ljubeči, saj otrok bolj kot znanstvena pojasnila potrebuje našo oporo in ljubezen. Skupaj boste šli lažje čez to čustveno zahtevno obdobje in vaša vez z otrokom se bo le še okrepila.
Preberite si tudi:
- Skrb za starejšega psa: Kako kar najbolje skrbeti za psa, ko ta doseže zrela leta
- Znaki, da se naša mačka stara
- Kaj storiti, če se pes ali mačka zastrupi?
