Papige imajo izmed vseh hišnih ljubljenčkov edine sposobnost, da lahko oponašajo človeški govor. Nekatere se naučijo nekaj besed, druge lahko govorijo cele stavke. Zaradi tega so znane kot zelo zanimive in zabavne živali. Vendar pa nakup papige samo zaradi te njihove sposobnosti, ni upravičen. Z nakupom namreč v paketu ne dobiš tudi njenega daru govora, ampak jo moraš človeških besed naučiti. To zahteva veliko časa in truda, ki ni vedno poplačan. Poleg tega so papige živali, ki potrebujejo ustrezno nego in veliko pozornosti.
Od česa je odvisna govorna sposobnost papig?
Zgradba telesa omogoča oponašanje vsem vrstam papig, vendar pa so nekatere vrste sposobne bolj natančno oponašati kot druge, za nekatere pa obstaja večja verjetnost, da bodo govorile. Med vrstami, ki se najlažje naučijo govoriti, so afriški sivi papagaj podvrste kongo in timneh, amazonka, eklektus in indijski mali aleksander. Samičke nimf in skobčevk po navadi ne govorijo, za samčke pa je sicer večja verjetnost, vendar, tako kot pri ostalih manjših vrstah, obstajajo velike individualne razlike.
Seveda pa ni pomembna le vrsta. Tudi papige prej naštetih vrst lahko ne govorijo. Sposobnost govora je namreč odvisna tudi od starosti, pri kateri papigo začnemo učiti, in od okolja, v katerem živi, posledično pa tudi od njenega počutja. Da smo pri učenju učinkoviti, moramo začeti čim bolj zgodaj, s starostjo se namreč izgublja možnost, da bo papiga govorila. Poleg tega mora živeti v okolju, kjer se veliko govori in kjer se dobro počuti. Imeti mora popolno in uravnoteženo prehrano in izpolnjene ostale potrebe. Obroki ne smejo biti preobilni, saj se zaradi tega spremenijo njene govorne sposobnosti. Papiga, ki je imela v preteklosti negativne izkušnje z ljudmi ali je bila pod velikim stresom, ne bo govorila. Zato ni priporočljivo kupovati papig iz trgovine, ampak pri rejcih. Če izbiramo papigo iz skupine, opazujemo, katere so glasnejše, manj boječe, večje in zdrave.
Zakaj papige govorijo?
Papige so izrazito družabne živali, ki se hitro začnejo dolgočasiti in postanejo osamljene. V naravi stkejo trdne prijateljske vezi s pticami iz svoje jate, kar izražajo z oglašanjem. Za razliko od drugih ptic je njihovo oglašanje manj odvisno od genetskih predispozicij in bolj od okolja, saj je za njih zelo značilno, da oponašajo glasove, ki jih obkrožajo. Tako kot ponavljajo za drugimi pticami v naravi, v gospodinjstvu oponašajo človeške besede. Ker pa so izrazito družabne, je za uspešno učenje potrebna prisotnost lastnika. Težje se papige naučijo besed, če jim damo predvajati CD, tudi zato, ker nimajo nobene vizualne spodbude, ki je za njih zelo pomembna. Če že uporabljamo predvajalnik, glasu ne predvajamo več kot pol ure, saj se papige hitro začnejo dolgočasiti.
Katerih besed se papige najlažje naučijo?
Najhitreje se papige naučijo besed, s katerimi se srečujejo zelo pogosto in za katere so nagrajene. Tako smo lahko uspešni z besedami, ki so v povezavi s hrano, kopanjem in prisotnostjo lastnika. Besede moramo izreči glasno, s poudarkom in navdušenjem. Na ta način izrečene besede se zdijo papigam namreč veliko bolj zanimive. Iz tega razloga se tudi najprej naučijo kletvic, saj jih po navadi rečemo s spremenjenim in razburjenim glasom. Prav tako je ugotovljeno, da se na glasove nekaterih ljudi papige lažje odzovejo. Bolj uspešne so ženske in otroci, ker imajo višje glasove, ki papige bolj pritegnejo.
Kako se lotimo učenja?
Pomembno je, da se s papigo veliko pogovarjamo. Preden jo sploh začnemo učiti, moramo biti z njo v dobrem odnosu. Z nami mora biti sproščena in nam mora zaupati. Tudi, če za nami ne ponavlja besed, ji vseeno pripovedujemo in ji ponavljamo določene besede. Papigi se moramo prilagoditi glede na njene interese. Opazujemo, kakšni zvoki jo najbolj pritegnejo. Pomembna je ustrezna motivacija in primeren trenutek. Učenje papigi predstavimo na način, da izgleda kot igra. Pomembno je, da je okolje tiho in da ni morebitnih motečih dejavnikov, ki bi odvrnili pozornost, zato ugasnemo televizijo, v sobi pa naj ne bo preveč ljudi ali drugih živali. Papiga naj stoji na naši dlani ali na vrhu kletke. Ne učimo več besed naenkrat. Papigo lahko učimo kadarkoli, najbolje pa zjutraj in zvečer. Z njo se moramo pogovarjati na način, kot bi govorili z majhnim otrokom. Lekcije naj ne bodo daljše od 15 minut, saj se papige hitro začnejo dolgočasiti. Pomembno je, da imamo njihovo pozornost ves čas, saj drugače od učenja ničesar ne bodo odnesle. V govorjenje jih nikoli ne silimo, namesto tega smo potrpežljivi. Včasih se učna ura sprva zdi brezplodna, naslednji dan ali dan za tem, pa papiga izreče besedo, ki smo jo učili.
Začnemo z lahkimi, kratkimi besedami. Poleg tega morajo biti izrečene besede papigam privlačne. To je odvisno od ritma, določenih soglasnikov in samoglasnikov ter karakteristik glasu. Namesto besed lahko najprej poskusimo s ponavljanjem posameznih črk. Papige najlažje izgovarjajo črko r.
Zavedati se moramo, da lahko učenje traja zelo dolgo. Najprej bo papiga samo mrmrala ali žvižgala v intonaciji besede, ki smo jo izrekli. Pred pravilno izgovarjavo bo osvojila dolžino besede in ton. Na tem mestu moramo nagraditi vsak odziv, nato, pa še enkrat ponovimo besedo. Nagrado predstavlja papigam očesni stik, pozornost lastnika, dotik, hrana ali igračka. Kasneje bo šlo papigi izgovarjanje veliko boljše.
Kot uspešno se je velikokrat izkazalo učenje besed hrane, ki jo dajemo papigi. Pazimo, da ji damo ustrezno vrsto hrane, glede na uporabljeno besedo. Na enak način lahko povežemo besede s svojimi dejanji oziroma dogajanjem. Ko pridemo v prostor, rečemo živijo ali dober dan, ko gremo, rečemo adijo. Ker imajo papige rade družbo, se hitro naučijo besed v povezavi z nami. Velika verjetnost je tudi, da osvojijo besede, ki jih izrečemo vedno, preden jih pokrijemo, da gredo spat, na primer lahko noč. Nekateri so zelo uspešni tudi z metodo, ki izkorišča dejstvo, da so papige rade v središču pozornosti. V njeni neposredni bližini govorimo besede, ki jih za nami ponavlja drug človek. Tako začne papiga tekmovati z njim in zato za nami ponavlja tudi ona.
Ptice imajo sicer dober spomin, vendar lahko pozabijo že naučeno besedo, če se nanjo ne odzovemo ali če je ne slišijo dovolj dolgo. Če želimo, da se papiga odvadi določene besede, je ne pogledamo, na besedo ne odgovorimo in je ne ponovimo. Vsakič, ko papiga reče neželeno besedo, odgovorimo z drugo, ki jo tokrat želimo naučiti. Papigam se pogosto zdi zelo zanimivo, če novo besedo zašepetamo ali začnemo peti.
