Kako pes najde pot domov?
22.03.2012
Gotovo ste že slišali za kakšno zgodbo o psu, ki se je izgubil, nato pa prepotoval dolge razdalje in naposled prišel domov. Ne samo da so psi že našli pot domov k družini, zgodilo se je celo, da je pes našel družino, ki se je medtem, ko jo je on iskal, preselila na novo lokacijo.
Pes je občutek za orientacijo razvil skozi dolgo evolucijsko obdobje. Občutek je bil pomemben že pri njegovih prednikih, ki so morali najti pot nazaj v trop, če so hoteli preživeti.
Toda kateri izmed njegovih čutov ga vodi dolge kilometre nazaj domov? Je to voh? Spodobnost za orientacijo v prostoru?
Če se pes izgubi nekje v bližini vašega doma, bo počasi prišel na sled, ki jo pozna. Prepoznal bo znan objekt ali pa zavohal znan vonj in tako naposled našel pot domov.
Toda kako najdejo psi pot domov, če so se izgubili 50, 100 ali pa celo tisoče kilometrov stran od doma? Izgubljeni so nekje, kjer ni nobenega znanega kraja, ki bi jim dal namig, kako naj se orientirajo.
Primerov, ko so psi prepotovali dolge razdalje, da so se vrnili domov, je kar veliko. Pudelj po imenu Baron pisatelja Victorja Huga je prepotoval več kot 3000 kilometrov iz Rusije do Pariza. Hugo je dal Barona v posvojitev prijatelju v Rusiji, ker naj bi bil preveč zahteven zanj. Toda po Baronovi vrnitvi se nista nikoli več ločila.
Možen odgovor na to, kako lahko pes prepotuje dolge razdalje in najde pot domov, je magnetorecepcija. To je sposobnost, ki omogoča živalim, da zaznavajo zemljino magnetno polje. Čeprav se za pse ne ve, če imajo to sposobnost, pa si nekatere živali z njeno pomočjo pomagajo pri orientaciji. Takšne živali so ptice, želve, jastogi in morski psi.
Pri sesalcih naj bi bil za zaznavanje magnetorecepcije pomemben del v možganih, ki se mu reče superior culliculus. Preučevanje golih zambijskih podgan je pokazalo, da se aktivnost v tem delu možganov poveča, če so izpostavljene magnetnemu polju. Morda ta del možganov pomaga psu zaznavati magnetno polje.
To je možna razlaga, kako lahko psi pridejo domov, če so izgubljeni sto ali tisoč kilometrov stran od doma. Toda zakaj nekateri psi ne najdejo poti domov, tudi če se izgubijo v manjšem mestu ali na vasi?
Miši naj bi se orientirale po magnetnem polju le takrat, ko nimajo v bližini znanih objektov, po katerih bi se lahko orientirale s pomočjo voha ali sluha. Če psi ne najdejo poti domov pri nekaj kilometrih, še ne pomeni, da je ne bi mogli najti pri stotih ali tisočih. Morda so pri manjših razdaljah le preveč zaposleni z iskanjem znanih objektov, ki bi jih prepoznali z vidom, vohom ali sluhom.
Pes je občutek za orientacijo razvil skozi dolgo evolucijsko obdobje. Občutek je bil pomemben že pri njegovih prednikih, ki so morali najti pot nazaj v trop, če so hoteli preživeti.
Toda kateri izmed njegovih čutov ga vodi dolge kilometre nazaj domov? Je to voh? Spodobnost za orientacijo v prostoru?
Če se pes izgubi nekje v bližini vašega doma, bo počasi prišel na sled, ki jo pozna. Prepoznal bo znan objekt ali pa zavohal znan vonj in tako naposled našel pot domov.
Toda kako najdejo psi pot domov, če so se izgubili 50, 100 ali pa celo tisoče kilometrov stran od doma? Izgubljeni so nekje, kjer ni nobenega znanega kraja, ki bi jim dal namig, kako naj se orientirajo.
Primerov, ko so psi prepotovali dolge razdalje, da so se vrnili domov, je kar veliko. Pudelj po imenu Baron pisatelja Victorja Huga je prepotoval več kot 3000 kilometrov iz Rusije do Pariza. Hugo je dal Barona v posvojitev prijatelju v Rusiji, ker naj bi bil preveč zahteven zanj. Toda po Baronovi vrnitvi se nista nikoli več ločila.
Možen odgovor na to, kako lahko pes prepotuje dolge razdalje in najde pot domov, je magnetorecepcija. To je sposobnost, ki omogoča živalim, da zaznavajo zemljino magnetno polje. Čeprav se za pse ne ve, če imajo to sposobnost, pa si nekatere živali z njeno pomočjo pomagajo pri orientaciji. Takšne živali so ptice, želve, jastogi in morski psi.
Pri sesalcih naj bi bil za zaznavanje magnetorecepcije pomemben del v možganih, ki se mu reče superior culliculus. Preučevanje golih zambijskih podgan je pokazalo, da se aktivnost v tem delu možganov poveča, če so izpostavljene magnetnemu polju. Morda ta del možganov pomaga psu zaznavati magnetno polje.
To je možna razlaga, kako lahko psi pridejo domov, če so izgubljeni sto ali tisoč kilometrov stran od doma. Toda zakaj nekateri psi ne najdejo poti domov, tudi če se izgubijo v manjšem mestu ali na vasi?
Miši naj bi se orientirale po magnetnem polju le takrat, ko nimajo v bližini znanih objektov, po katerih bi se lahko orientirale s pomočjo voha ali sluha. Če psi ne najdejo poti domov pri nekaj kilometrih, še ne pomeni, da je ne bi mogli najti pri stotih ali tisočih. Morda so pri manjših razdaljah le preveč zaposleni z iskanjem znanih objektov, ki bi jih prepoznali z vidom, vohom ali sluhom.
© 2022 - 2024 Aler.si. Vse pravice pridržane. | Sledite nam
