Otroci in psi so si pravzaprav precej podobni. Glasni in nepoznani zvoki, hitro gibanje in nenavadna govorica telesa so razlogi, zakaj se psi bojijo otrok in tudi zakaj se otroci bojijo psov. Vendar pa lahko na enak način, s pozitivnimi izkušnjami, oboji premagajo svoj strah drug do drugega.
Nekateri otroci se bojijo psov zaradi neprijetnih izkušenj iz preteklosti, iz katerih so se naučili, da so psi nevarni in jim zato predstavljajo grožnjo. Drugi se jih bojijo preprosto zato, ker niso imeli dovolj stika z njimi in ne vedo, kaj od njih pričakovati. Včasih je strah globoko ukoreninjen, takrat je dobro poiskati svetovalca ali psihologa, v večini primeri pa se da premagati strah s pomočjo spodnjih nasvetov.
1. RAZUMEVANJE IN PODPORA ODRASLIH
Kot starši oziroma odrasli, je pomembno, da sprejmemo strah, ki ga otrok čuti do psov. Z otrokom se pogovorimo na primeren način glede na njegovo starost in poskušamo ugotoviti, kaj je vzrok strahu pred psi. Če gre za neprijetno preteklo izkušnjo, otroku razložimo, zakaj se je to zgodilo. V primeru, da je bil razlog pasjega ugriza tudi neustrezno vedenje otroka, mu razložimo, kako je to razumel pes. Če pa je bil razlog v nepravilno vzgojenem, nevarnem psu, damo otroku vedeti, da niso vsi psi takšni in da je vsak pes lahko prijazen s pravilno vzgojo.
Otroku nudimo oporo in smo razumevajoči. Kadar ga je strah, se umaknemo od psa in otroka ne priganjamo v stik z njim. Če bomo to storili preden bo otrok pripravljen, bo dogodek le še poglobil otrokov strah pred psi. Pazimo na jezik. Namesto, da lastnika vprašamo, če pes grize, raje vprašamo, če ga lahko pobožamo. Z otrokom beremo knjige in filme, v katerih nastopajo prijazni psi, ki so prikazani v pozitivni luči.
2. KLJUČ DO RAZUMEVANJA JE OPAZOVANJE
Naslednji korak je, da otrok opazuje pse. Tako jih bo bolje spoznal in se bo počutil bolj varnega, saj bo vedel, kaj od njih pričakovati. Otroka poučimo o pasji govorici telesa, razložimo mu, da je to njihov način sporazumevanja in da lahko predvidimo, kakšna bo njihova naslednja poteza, če iz telesne govorice razberemo, kako se počuti.
Otrok naj opazuje, kako se vedemo do psa. Pri tem moramo biti spoštljivi in nežni, najbolje je, da izberemo pse, ki so mirni in prijazni. Dobro je, da pokažemo tudi, da pes uboga na želene ukaze, saj s tem otroci vidijo, da imajo lahko kontrolo nad psi, in se zaradi tega varneje počutijo. Iz istega razloga lahko z otroki opazujemo pasje treninge poslušnosti in agility.
3. OSEBEN STIK MORA BITI POZITIVNA IZKUŠNJA
Otrok naj psa samo opazuje, dokler se ne počuti dovolj samozavestnega, da lahko do njega pristopi. Ne smemo ga priganjati, saj sam najbolje ve, kdaj bo pravi čas za osebni stik. Poučimo ga, kako se mora do psa obnašati. Izberemo odraslega, mirnega psa, z znano preteklostjo. Lahko je terapevtski pes ali pes, ki je poslušen in se trenira v agility-ju. Če se otrok bolj boji psov določenega videza, izberemo tistega, ki je na pogled drugačen.
Najbolje, da začnemo tako, da je med psom in otrokom ograja, ali pa da je pes na vrvici. Otrok naj mu ponudi priboljšek ali igračo. Šele, ko je pripravljen na naslednjo stopnjo, naj se mu približa, mu ponudi roko, da jo povoha in ga poboža. Psa naj ne objema. Izogiba naj se glavi, saj je tam pasja mrtva točka, raje naj ga poboža po hrbtu ali ob straneh. Pogosto pomaga, če otrok zna nekatere ukaze, saj ima s tem občutek, da je pes bolj pod njegovim nadzorom.
ČESA NE SMEMO:
- Prestrašenih otrok ne izpostavljamo psom, ki jim ni zaupati, nevzgojenim psom, hiperaktivnim psom in situacijam, v katerih psi niso pod popolnim nadzorom.
- Z otrokom ne pristopamo do nepoznanih psov, ne da bi prej vprašali skrbnika in psa samega (opazujemo njegovo govorico telesa).
- Otrok ne silimo v stik s psi, ampak počakamo, da so nanj pripravljeni.
Preberite si tudi:
