Ločitvena tesnoba pri psih
21.07.2013
Ločitvena tesnoba se pri psih kaže kot neželeno vedenje, ki se pojavi, kadar psa pustimo nekaj časa samega. Gre za močno razširjeno težavo, vedenje pa se od psa do psa lahko močno razlikuje. Nekateri psi tulijo, cvilijo, lajajo, začnejo se močno sliniti, v stanovanju izločajo seč in blato; drugi bruhajo, si sami povzročajo rane ali razgrizejo stvari.
Ker je spekter vedenjskih težav tako raznolik, je za pasje lastnike velikokrat težko identificirati vzrok težav kot ločitveno tesnobo. A vsa ta vedenja imajo skupen vzrok – hud strah oziroma stres, ki ga pes doživlja, ko ga pustimo samega.
Pse, ki doživljajo ločitveno tesnobo bi na grobo lahko razdelili v dve skupini, pri čemer pasma in spol psa nimata nobenega vpliva. Prva skupina so psi, ki imajo lahko nizko samozavest ali pa so le pretirano intenzivno navezani na lastnika. To se po navadi kaže tako, da pes lastniku po hiši venomer sledi. Druga skupina pa ni tako močno navezana na lastnika, ampak le ni navajena biti sama, saj je vedno kdo ob njih in se jih vedno jemlje s sabo.
Včasih povzroči ločitveno tesnobo že selitev ali pa samo sprememba v dnevnem urniku. Stres, ki ga povzroči ločitvena tesnoba, je pri prizadetih psih tako močan, da se pojavijo zdravstveno pomembna znamenja: zviša se število srčnih utripov, drugi centralno vodeni funkcionalni centri telesa oddajajo povečane ali zmanjšane signale, to pa povzroči prej omenjeno močno slinjenje, neobvladano izločanje seča in blata pa tudi bruhanje. Zaradi stresa se pes začne vesti na nezaželene načine. Takoj ko žival (ali pa tudi človek) zaide v hud stres, mora telo najti načine, da ga omili in tako ohrani duševno in telesno ravnotežje.
Ločitveno tesnobo se odpravlja počasi in postopoma. Važno je, da psa ne kaznujemo, saj s tem stres še povečamo in težavo le še poslabšamo. Najbolje je z postopnim navajanjem na samoto začeti že pri mladičku, da nimamo težav kasneje. Psa najprej navajamo, da je sam le nekaj minut, kar postopoma podaljšujemo. K psu se vračamo, ko je le ta umirjen in ne laja. Lahko začnemo tudi z navajanjem na samoto v določenem predelu hiše oziroma stanovanja. Določimo mu prostor za počitek in mu z omejitvami pokažemo, da ne more biti nenehno ob nas. Ko odhajamo od doma, naredimo to čim bolj neopazno in hitro, brez pretiranega poslavljanja, s katerim bi mu le poglobili stres. Pol ure pred odhodom ga bolj ali manj ignoriramo, da ni prevelike razlike v naši pozornosti ob odhodu. Psa prej utrudite, da bo večja možnost, da se bo prej umiril in zaspal. Pustimo mu žvečljive priboljške in igrače, s katerimi se lahko zamoti. Ko pridemo domov ga ne pozdravljamo in ne spodbujamo njegovega že tako pretiranega »navdušenja« - v resnici njemu to predstavlja stres. Ignoriramo ga in ga mirno pozdravimo šele kasneje, ko se umiri. V kolikor pes iz stresa uničuje stvari, je pomembno, da ga ob prihodu domov ne kaznujete, saj bi mu s tem še povečali strah, še z vašim prihodom domov. Predmete, katere lahko uniči enostavno odstranite. Psa lahko navadite tudi na bivanje v prostoru oz. predelu, kjer ne more povzročiti škode, na boks ali neko ogrado. To storite postopoma med tem, ko ste z njim doma, kasneje pa navado uporabite ob vašem odhodu od doma.
Ker je spekter vedenjskih težav tako raznolik, je za pasje lastnike velikokrat težko identificirati vzrok težav kot ločitveno tesnobo. A vsa ta vedenja imajo skupen vzrok – hud strah oziroma stres, ki ga pes doživlja, ko ga pustimo samega.
Pse, ki doživljajo ločitveno tesnobo bi na grobo lahko razdelili v dve skupini, pri čemer pasma in spol psa nimata nobenega vpliva. Prva skupina so psi, ki imajo lahko nizko samozavest ali pa so le pretirano intenzivno navezani na lastnika. To se po navadi kaže tako, da pes lastniku po hiši venomer sledi. Druga skupina pa ni tako močno navezana na lastnika, ampak le ni navajena biti sama, saj je vedno kdo ob njih in se jih vedno jemlje s sabo.
Včasih povzroči ločitveno tesnobo že selitev ali pa samo sprememba v dnevnem urniku. Stres, ki ga povzroči ločitvena tesnoba, je pri prizadetih psih tako močan, da se pojavijo zdravstveno pomembna znamenja: zviša se število srčnih utripov, drugi centralno vodeni funkcionalni centri telesa oddajajo povečane ali zmanjšane signale, to pa povzroči prej omenjeno močno slinjenje, neobvladano izločanje seča in blata pa tudi bruhanje. Zaradi stresa se pes začne vesti na nezaželene načine. Takoj ko žival (ali pa tudi človek) zaide v hud stres, mora telo najti načine, da ga omili in tako ohrani duševno in telesno ravnotežje.
Ločitveno tesnobo se odpravlja počasi in postopoma. Važno je, da psa ne kaznujemo, saj s tem stres še povečamo in težavo le še poslabšamo. Najbolje je z postopnim navajanjem na samoto začeti že pri mladičku, da nimamo težav kasneje. Psa najprej navajamo, da je sam le nekaj minut, kar postopoma podaljšujemo. K psu se vračamo, ko je le ta umirjen in ne laja. Lahko začnemo tudi z navajanjem na samoto v določenem predelu hiše oziroma stanovanja. Določimo mu prostor za počitek in mu z omejitvami pokažemo, da ne more biti nenehno ob nas. Ko odhajamo od doma, naredimo to čim bolj neopazno in hitro, brez pretiranega poslavljanja, s katerim bi mu le poglobili stres. Pol ure pred odhodom ga bolj ali manj ignoriramo, da ni prevelike razlike v naši pozornosti ob odhodu. Psa prej utrudite, da bo večja možnost, da se bo prej umiril in zaspal. Pustimo mu žvečljive priboljške in igrače, s katerimi se lahko zamoti. Ko pridemo domov ga ne pozdravljamo in ne spodbujamo njegovega že tako pretiranega »navdušenja« - v resnici njemu to predstavlja stres. Ignoriramo ga in ga mirno pozdravimo šele kasneje, ko se umiri. V kolikor pes iz stresa uničuje stvari, je pomembno, da ga ob prihodu domov ne kaznujete, saj bi mu s tem še povečali strah, še z vašim prihodom domov. Predmete, katere lahko uniči enostavno odstranite. Psa lahko navadite tudi na bivanje v prostoru oz. predelu, kjer ne more povzročiti škode, na boks ali neko ogrado. To storite postopoma med tem, ko ste z njim doma, kasneje pa navado uporabite ob vašem odhodu od doma.
© 2022 - 2024 Aler.si. Vse pravice pridržane. | Sledite nam
