Mačja levkoza je nevarna in nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus FeLV. Strokovnjaki ocenjujejo, da je z virusom okuženega 1-2 % mačk. Zaradi slabšega imunskega odziva je med tema več mladih živali, bolj pogosto pa se okužijo tudi mačke, ki so veliko zunaj in so tako bolj v stiku z drugimi mački, od katerih lahko dobijo virus.
Značilnosti virusa
Mačjo levkozo povzroča virus FeLV iz družine retrovirusov. V to družino spada tudi virus HIV, ki pri ljudeh povzroča AIDS. Njihova značilnost je, da lahko vstavijo svoj genetski material v genetski material celice, ki jo okužijo. Tako lahko ostanejo skriti v celicah tudi več let in živali ne povzročajo težav, lahko pa se začnejo pospešeno razmnoževati in povzročajo različne težave, ki pogosto vodijo v smrt. Retrovirusi so vrstno specifični, tako da se bolezen ne prenaša na ljudi. V naravi so zelo razširjeni, vendar pa so precej neobstojni, saj jih lahko uničimo z detergenti, visoko temperaturo in UV svetlobo.
Kako se mačke okužijo?
Virus se prenaša s slino, nosnim izcedkom, solzami, urinom in iztrebki, redkeje tudi s krvjo. Najpogosteje se mačke okužijo z medsebojnim čiščenjem in drugimi neposrednimi stiki in ugrizi, manj pogosto pa tudi preko hranjenja v isti posodi za hrano. Preko posteljice poteče prenos iz matere na mladiče, mlade mucke pa se lahko okužijo tudi kasneje, z mlekom. Za okužbo odrasle mačke so potrebne velike količine virusa, tako da do okužb pride šele po daljši izpostavljenosti virusu ali z ugrizom.
Kako virus deluje in kaj povzroča?
Virus se razmnožuje v bezgavkah, nato preide v kri. To je faza, v kateri se imunski sistem bori proti virusu. Zaradi tega se 2 do 4 tedne po okužbi lahko pojavijo znaki, ki trajajo 3 do 10 dni. Med njimi so povišana telesna temperatura, neješčnost, izguba teže, slabo počutje, zaspanost, driska in povečane bezgavke.
Če virusa ni veliko in imajo mačke dobro razvit imunski sistem, obrambne celice virus premagajo. To se zgodi pri 40 % okuženih mačk, po navadi pri starejših mačkah. V nasprotnem primeru, ko imunske celice v svoji obrambi niso učinkovite, lahko nastopi prikrita ali stalna okužba. Virus iz krvi preide v kostni mozeg in vranico, kjer se razmnožuje. Pri prikriti okužbi obrambne celice sicer uničijo nekaj virusa, vendar pa ne v celoti. Takšne mačke po navadi ne kažejo znakov in tudi ne izločajo virusa s slino in drugimi izločki. Čez nekaj časa, po navadi čez dve leti pa se virus ponovno začne pospešeno razmnoževati. Imunski sistem mačk je tokrat lahko učinkovit in virus premaga ali pa ni učinkovit in pride do stalne okužbe.
Mačke s stalno okužbo v velikih količinah izločajo virus in ostanejo okužene celo življenje. Ta oblika je pogosta pri mačkah, ki so mlajše od 8 tednov in nimajo še ustrezno razvite obrambe. To se zgodi pri okoli 30 % okuženih mačk. Virus je stalno prisoten v kostnem mozgu, preko krvi pa pride tudi do drugih organov. Tako prizadene želodec, žrelo, slinske žleze, mehur, jetra in dihala. Ker FeLV napade celice v kostnem mozgu, kjer nastajajo rdeče krvničke, se pojavi slabokrvnost. Prisotne so lahko tudi motnje v strjevanju krvi, neplodnost in druge težave z razmnoževanjem ter spremembe v obnašanju, kot je napadalnost.
Zaradi spremembe genetskega materiala med vgrajevanjem svoje dednine v celično, se pri 30 % okuženih mačk, razvije rak. Ker se virus razmnožuje in vgrajuje svoj dedni material predvsem v imunske celice, povzroča levkemijo, kar pomeni nenadzorovano nastajanje nezrelih ali nenormalnih belih krvničk in limfom, ki je rak bezgavk.
Razmnoževanje in spreminjanje dednine povzročita tudi slabše delovanje imunskih celic, ki telesa ne morejo več učinkovito braniti pred mikroorganizmi. Zaradi tega je žival bolj nagnjena k bakterijskim, glivnim, virusnim in drugim tako imenovanim sekundarnim okužbam. Mikrobi, ki jih zdrave živali z lahkoto premagajo, tako povzročijo bolezni, ki lahko za imunsko oslabljeno mačko pomenijo tudi smrt.
Zdravljenje?
Mačke s FeLV virusom lahko živijo več let. Pomembno je, da se jim zagotovi kakovostno življenje, brez stresa in z uravnoteženo, visokoenergetsko prehrano z dodatki za dvig odpornosti (vitamini, minerali, mikroelementi). Podporna terapija zajema tudi infuzijo tekočin. Izogibamo se neprekuhani hrani (meso, jajca, mleko), saj je v njej veliko bakterij, ki lahko zaradi zmanjšane odpornosti povzročijo težave. Mačke naj se zadržujejo v hiši. S tem preprečimo okužbo drugih živali, hkrati pa so tako bolne mačke manj izpostavljene mikrobom, ki jih dobijo od drugih mačk. Da se bolezen ne širi na druge, mačko steriliziramo oziroma kastriramo. Vsakih šest mesecev je priporočljivo obiskati veterinarja, ki opravi pregled. Doma opazujemo vedenje, ješčnost, videz mačke in si beležimo njeno težo. O spremembah sproti obveščamo veterinarja.
Zdravila za mačjo levkozo ni, zdravimo le sekundarne okužbe. Rak poskušamo zaustaviti s kemoterapijo in kortikosteroidi, vendar s tem slabšamo imunski sistem, posledično pa so mačke še bolj dovzetne za bolezni.
Kaj lahko storimo, da zmanjšamo tveganje?
Obstaja več različnih cepiv, vendar niso 100 % učinkovita. Mačke, ki so starejše od 9 mesecev cepimo dvakrat, v presledku 3-4 tednov. Z vsakoletnim cepljenjem se imunost vzdržuje. Cepljenje je posebej priporočljivo, če sumimo možnost okužbe z virusom. Da je tveganje za okužbo s FeLV čim manjše, je pomembno, da mačka čim manj tava in se tepe z drugimi mačkami. To lahko do določene mere dosežemo z nadzorom. Mačke, ki se vse življenje zadržujejo znotraj hiše, imajo zelo malo možnosti, da zbolijo za mačjo levkozo.
Če je v gospodinjstvu okužena ena mačka, moramo testirati tudi mačke, ki so bile z njo v stiku. Test ponovimo po 3 mesecih, saj lahko virus včasih šele takrat zaznamo. Okuženo mačko ločimo od drugih in razkužimo posodo, mačje stranišče in odeje. Pred prihodom nove mačke v stanovanje, kjer že bivajo mačke, jo testiramo. Po smrti mačke z mačjo levkozo je, pred prihodom nove mačke, priporočljivo počakati mesec dni in stanovanje razkužiti.
