Notranji zajedalci ali paraziti so majhni organizmi, ki živijo v notranjosti gostitelja, ki jim nudi hrano in prostor. Pri psih so zelo pogosti, še posebej tisti, ki so v črevesju. Nevarni so, ker povzročajo zaprtje, drisko, bruhanje in druge prebavne motnje, lahko pa pridejo tudi v kri, povzročijo slabokrvnost in škodijo različnim organom, kar včasih privede celo do smrti. Zmanjšujejo tudi učinkovitost imunskega sistema in predstavljajo veliko nevarnost predvsem za mladičke. Najpogostejši notranji zajedalci so trakulje in nekatere gliste, včasih pa težave povzročajo tudi bičeglavci, srčna glista in praživali.
GLISTE
Med notranjimi zajedalci so najbolj pogoste gliste, med katerimi prevladujejo askaridi. To so bele in dolge živali, ki spominjajo na špagete in so velike od 5 do 12 cm. Odrasle živali jih dobijo iz okolja, najpogosteje med sprehodi, ko psi ovohavajo iztrebke drugih psov, v katerih so jajčeca glist. Kasneje jih med čiščenjem gobčka pogoltnejo, iz jajčec se razvijejo gliste, ki se naselijo v črevesju. Mladički pa se lahko okužijo že pred rojstvom, preko posteljice ali pa kasneje, z materinim mlekom. Takšni mladiči začnejo po nekaj tednih z iztrebki izločati jajčeca glist, preko katerih se ponovno okuži njihova mama.
Sprva pogosto ne opazimo nobenih znakov. Kasneje se pojavijo bolečine v trebuhu, napet trebuh in izguba apetita, zaradi česar živali hujšajo, včasih pa so tudi zaprte. Ob številčnejši okužbi živali gliste izbruhajo. Dlaka je v slabem stanju, saj primanjkuje hranilnih snovi za njeno obnovo. V primeru zastrupitve z izločki glist živali poginejo.
Pomembna je preventiva, redno pospravljanje iztrebkov v parkih in drugem urbanem okolju ter ustrezna higiena okolja, vode in hrane ter higiena samega psa. Psom redno odpravljamo gliste, po navadi štirikrat letno. Sredstva proti parazitom so lahko v obliki tablet, past, sirupov, ampul ... O izbiri se posvetujmo z veterinarjem, ki nam bo glede na starost, način življenja in stopnjo okuženosti psa predlagal najbolj primeren preparat.
Zaradi prenosa iz matere na mladiča damo samici, za katero načrtujemo parjenje, tablete proti parazitom. Mladičkom damo pasto prvič pri starosti 2 tednov in nato še trikrat v razmiku 14 dni do 8 tedna, ko jih prvič cepimo. Do starosti 6 mesecev preventivno razglistujemo enkrat mesečno, nato enkrat na 3 mesece. Ne glede na starost živali vedno najprej odpravimo zajedalce (na primer s pasto ali tableto), šele nato žival cepimo. Tako imunski sistem bolje odreagira na cepivo in dosežemo večjo stopnjo zaščite. Če vidimo gliste v iztrebkih, to pomeni, da so se izločile in moramo zdravljenje ponoviti čez 14 dni in nato še enkrat čez 3 mesece.
Tudi bičeglavci spadajo med gliste. Dolgi so do 5 cm in so zelo tanki, tako da spominjajo na bič. Psi se okužijo z uživanjem jajčec preko iztrebkov. Iz jajčec se v tankem črevesju razvijejo ličinke. Te potujejo do debelega črevesja, kjer se razvijejo v odrasle živali. Pri psih povzročajo kronične driske in izgubo teže. Za zdravljenje uporabljamo antiparazitike, obstajajo pa tudi nekatera sredstva proti parazitom, ki se uporabljajo enkrat mesečno. Pomembna je higiena in čistost okolja.
Srčna glista povzroča dirofilariozo. Odrasla meri od 9 do 30 cm. Pojavlja se v mediteranskem prostoru, tudi na jadranski obali, tako da se lahko celinski psi okužijo med potovanjem. Okužbe so najpogostejše poleti. Prenašalci so komarji, ki živijo predvsem v vročih in vlažnih podnebjih. S sesanjem krvi vnesejo v psa ličinke, imenovane mikrofilarije. Odrasle gliste se naselijo v srcu, kamor odlagajo tudi svoje ličinke. Prvih šest mesecev pes ne kaže znakov, nato se pojavijo težave z dihanjem, kašelj in utrujenost. Srčne gliste povzročajo razširitev srca in žil in zamašitev žil. Posledično opazimo hujšanje, kašelj, nabiranje tekočine v trebuhu, živali nimajo apetita in so brezvoljne. Ob zamašitvi krvnega obtoka pes pogine.
Srčna glista je zelo nevarna, saj je zdravljenje težavno. Prisotnost glist lahko potrdimo šele po šestih mesecih s preiskavo krvi. Preventivno uporabljamo antiparazitike, posebno pred odhodom na morje.
TRAKULJE
Med trakuljami je najbolj razširjena pasja trakulja Dipylidium caninum. Je rumenobele barve in v dolžino meri 20 do 70 cm. Kot vse trakulje je ploščata in sestavljena iz več členkov, ki so dolgi nekaj milimetrov (velikost riževega zrna). Le te izloča, saj so v njih jajčeca, ki lahko preživijo 3 do 4 mesece. Iz njih se razvijejo nove trakulje. Členke lahko opazimo v iztrebkih in okoli zadnjika, kjer povzročajo srbenje. Takšne živali se ližejo na tem področju in se drsajo po zadku. Pojavijo se lahko še bruhanje, driska ali zaprtje in rahla napihnjenost trebuha. Pri okuženih psih pride so pomanjkanja vitaminov, saj hranilne snovi iz črevesja porabijo trakulje.
Prenašalci so bolhe, v katerih se iz jajčec razvijejo ličinke, lahko pa se psi okužijo tudi preko iztrebkov in z uživanjem mrtvih živali in drobovja. Pomembni so redni pregledi in cepljenja. Pazimo, da pes ne je mrhovine in drobovine ter ga zaščitimo pred bolhami. Trakulja se enostavno odpravi z enkratnim odmerkom zdravila, včasih pa je potrebno zdravljenje tudi ponoviti.
PRAŽIVALI
Praživali so zajedalci, ki jih s prostim očesom ne vidimo. Najbolj pogosta med njimi sta Isospora in Giardia. V žival vstopijo preko okužene vode ali hrane in naselijo prebavni trakt, kjer se tudi razvijejo. Povzročajo drisko, v kateri je lahko kri, bruhanje, hujšanje in neješčnost. Včasih se pojavljajo napadi krčev. Najbolj občutljive so mlade živali do nekaj mesecev starosti. Okužen pes izloča razvojno obliko praživali, ki ji rečemo cista z iztrebki v okolje, preko katerih se lahko okuži drug pes.
Praživali povzročajo največ težav tam, kjer je večje število živali in s tem tudi veliko iztrebkov. Pomembno je vzdrževanje ustrezne higiene s čiščenjem in dezinfekcijo. Poskrbimo, da ima pes čim manj stika z iztrebki. Za zdravljenje, ki je težavno, se najpogosteje uporablja antipazitik, ki pa uniči le ciste.
Ko se boste nepridipravih zajedalcev znebili, pa svojega psa nagradite z okusnim obrokom hrane NOW FRESH.
Preberite si tudi:
