PASJI BONTON 10 – Uhajanje
Serija PASJI BONTON predstavlja 10 najpogostejših vedenjskih težav pri psih in kako jih odpraviti.
Večina psov je neutrudnih raziskovalcev sveta, ki jih vedno vse zanima in vedno najdejo kaj novega za raziskovanje. Problem pa nastane, če imajo močno željo po samostojnem raziskovanju in jih pri tem ne ustavi nobena ograja, zaprta vrata ali naše klicanje. Če je naš pes nagnjen k uhajanju, je to lahko neprijetno in tudi zelo nevarno zanj ter za druge pse in ljudi.
Uhajanje je vedenje, ki ga je izjemno težko odvaditi. Vsakič ko pes uide in ima možnost samostojnega raziskovanja, je zanj to namreč velika nagrada in vsakič znova bo to počel še rajši. Temu pravimo »samonagrajevalno vedenje« in za takšna vedenja je psu najtežje dopovedati, da pri nas niso zaželena ali dopustna.
Uhajanje psa lahko poganjajo različni motivi. Strah, želja po raziskovanju, dolgčas in iskanje socialnih kontaktov, plenilni, obrambni in spolni nagon so med najpogostejšimi vzroki. Če pes poskuša uiti, le kadar ga pustimo samega – ker je ločen od nas in ne zaradi osamljenosti, je lahko vzrok tudi ločitvena tesnoba. Takrat bodo njegovo uhajanje spremljali tudi drugi značilni znaki te psihične stiske in najprej se moramo lotiti odpravljanja te težave. Preberite več: Pasji bonton 2 – Ločitvena tesnoba
Najprej fizično preprečite uhajanje
Če vemo, da je naš pes nagnjen k uhajanju in že obvlada razne tehnike, kako se izmuzniti skozi vrata ali preko ograje, najprej poskrbimo za primerne fizične prepreke. Poskrbimo, da je ograja dovolj visoka. Če se jo je pes naučil preplezati s pomočjo vdrtin in razpok, lahko notranjo stran obdamo z gladko površino, da preprečimo oprijem s tačkami. Mnogo psov se tudi odlično izuri v kopánju in si hitro skopljejo tunel za pobeg pod našo trdno in visoko ograjo. V takšnem primeru potrebujemo globje temelje ali ob ograjo prislonimo večje kamne ali kamnite bloke. Če je naš pes odličen skakalec in preskoči celo našo visoko ograjo, razmislimo o namestitvi ograjenega pokritega pesjaka za čas, ko nas ni doma. Če pes ne vidi skozi ali čez ograjo, je manj možnosti, da ga videno zamika k pobegu.
Pes naj bo označen
V Sloveniji je po zakonu obvezno čipiranje vsakega psa. Do dopolnjenega tretjega meseca starosti mora biti vsak pes opremljen s čipom, ne glede na to, od kod izhaja in če je rodovniški ali ne. Mikročip omogoča, da se razbere lastnika, kadar se najde psa, ki je pobegnil. Če vemo, da se naš pes rad podaja na samostojne pohode, je koristno, da ga opremimo tudi z obeskom z našimi kontaktnimi podatki, da nas lahko najditelj kontaktira. Tudi, če se po navadi naš pes po določenem času sam vrne domov, pa bo lahko to zelo pomembno v primeru, če pride do poškodbe ali ga kdo kje najde.
1. Če pes uhaja zaradi strahu
Pes ima lahko močne negativne asociacije, ki jih povezuje z dvoriščem in zato želi od tam uiti. Takšen pes bo po navadi ušel iz ograde, a ne bo šel daleč, najverjetneje ga bomo našli ležati nekje v okolici hiše. Morda ima blizu ogrado drug agresiven pes, ki našega straši? Ali se mu je v preteklosti zgodil kakšen zanj travmatičen dogodek na dvorišču? Morda ga je strah bliskanja in grmenja? V slednjem primeru psa vedno ob nevihtah spustimo noter in se posebej lotimo reševanje tega problema. V ostalih primerih pa se potrudimo, da bo dvorišče od zdaj naprej zanj vedno prijetno in varno mesto. Če na drugi strani ograje straši sosedov pes, lahko postavimo še vmesno ograjo, da ju držimo na razdalji in se bo naš pes počutil varneje. Dvorišče naj bo kraj, kjer se s psom veliko igrate, kjer ima na voljo svoje najljubše igračke in kjer se lahko zabava in je varen. Če se boji določenih zvokov, kot je zvok prometa, avtomobilskih hup in podobno, ga najprej navadimo teh zvokov zunaj ograde, da bo videl, da to zanj ni nič nevarnega.
V zimskem času so lahko pomemben povzročitelj strahu in travmatičnih izkušenj za psa petarde in rakete. Če živimo v mestu in je v okolici našega doma veliko pokanja, psa takrat raje zaprimo v hišo. Če pri vašem psu opazite znake hude prestrašenosti, se posvetujte z izkušenim pasjim trenerjem in veterinarjem, saj boste sami težko kos težavi in lahko takšen strah privede do agresivnosti.
2. Če pes uhaja zaradi želje po raziskovanju
Psi naravno radi raziskujejo okolico in jih zanima vse okoli njih. Takšno vedenje je za njih močno samonagrajevalno in jim bo zato težko dopovedati, da ni primerno. Najbolj verjetno je, da je naš pes zdolgočasen. Psu moramo vsakodnevno zagotoviti dovolj fizičnih in mentalnih zaposlitev, da lahko porabi svojo energijo na primeren način. Utrujen pes bo imel manj želje po uhajanju. Če bo pes večino dneva sam in zaprt na dvorišču, se bo hitro zaposlil sam z uhajanjem, saj bo to njegova edina zabava. Psu, ki je veliko sam zunaj, moramo nameniti še več našega časa, kadar smo doma in mu dati dovolj možnosti za druženje, igro in sprehode z nami.
Poleg tega mu moramo priskrbeti primerne igrače, s katerimi se lahko zaposli, medtem ko je sam. Najbolj primerne so igrače, v katere lahko vstavite priboljške, saj bodo psa dodatno motivirale k igri in ga zaposlile za nekaj časa. Psu ni potrebno kupovati neskončno novih igrač, da mu bodo še vedno zanimive. Raje naj mu jih bo vedno na voljo le nekaj naenkrat, ostale pa umaknimo in skrijmo. Ko mu bomo zopet ponudili katero od ostalih, je bo vesel, kot da bi bila nova. Kastrirani samci imajo manj potrebe in želje po raziskovanju okolice, zato premislimo tudi o tej opciji.
3. Če pes uhaja, ker je osamljen
Če je naš pes dnevno sam na dvorišču več kot nekaj ur na dan, je najbrž precej osamljen. Večina psov je namreč zelo družabnih in jim največ pomeni čas, ko so lahko ob svoji družini, njihovem »človeškem krdelu«. Psi različno dobro prenašajo samoto, a večini ni po godu. Potrudimo se, da psu vsakodnevno zagotovimo dovolj naše pozornosti, druženja, naklonjenosti, povezovanja, igre, nežnosti in podobno. Pes bo srečen le, če bo imel možnost dovolj časa preživeti z nami. Poleg tega je psom pomembna tudi družba in igra s svojimi pasjimi vrstniki. Dogovorimo se za redna »pasja druženja« z znancem, ki ima psa, obiščimo pasji park ali kakšen pasji tečaj. Pes ki bo imel dovolj priložnosti za redne stike z drugimi psi in dovolj pozornosti lastnika, bo manj verjetno uhajal zaradi tega. Poleg tega je pomembno tudi, da ga vsakodnevno dovolj utrudimo z dovolj gibanja in ga na dvorišču zaposlimo s primernimi igračkami, da mu ne bo dolgčas.
V tem primeru je lahko rešitev tudi, da si omislimo še enega psa, ki bo za družbo prvemu. A o tej možnosti razmislite le, če ste si že tako ali tako želeli še enega psa. Če si ga namreč omislite le iz tega razloga, je še bolj možno, da boste na koncu imeli doma dva mojstra pobegov in vaše težave ne boste rešili.
Kako narediti življenje vašega psa bolj pestro in manj osamljeno, si preberite tukaj: Kako obogatiti življenje vašega psa?
4. Če pes uhaja zaradi spolnega nagona
Spolni nagon je pri nekastriranih/nesteriliziranih psih zelo močan in se mu pes težko obrani. Iskanje primernega partnerja je močna motivacija za pobeg preko ograje. K temu so še posebej nagnjeni samci, ki jih pritegne vonj kakšne goneče samice v bližini. Edina rešitev je kastracija ali sterilizacija. Ko pes ne bo več čutil potrebe po iskanju partnerja, morda tudi ne bo več čutil potrebe po uhajanju od doma. Poleg tega imata kastracija in sterilizacija tudi druge pozitivne učinke. Več o tem: Sterilizacija in kastracija - razlogi za in proti
5. Če pes zdrvi skozi odprta vrata
Pogosto uhajajo tudi notranji psi, ki za to izkoristijo prvo priložnost. Če se bo pes izmuznil skozi le za špranjo priprta vrata ali se vam izmotal ven pod nogami, medtem ko vstopate, bo dobil izvrstno priložnost za pobeg. Naučite ga, da se gre skozi vrata vedno le mirno, počasi in pod vašim nadzorom. Če zna naš pes bliskovito izkoristiti vsako priložnost preden ga lahko zgrabimo, bomo za začetek morda morali namestiti otroška vratca, da mu onemogočimo dostop do vhodnih vrat.
Vsakič, ko se odpravljamo ven, zahtevajmo, da pes mirno sedi. Šele ko bo mirno sedel, mu pripnemo povodec, vse še ob zaprtih vratih. Nato se počasi obuvajmo in pes mora ostati na mestu ves ta čas. Nagrajujmo vzorno vedenje s priboljški. Nato primemo povodec in za špranjo odpremo vrata. Če se pes takoj zapodi proti njim, jih hitro zapremo nazaj. Počakamo, da se pes znova mirno usede in poskusimo ponovno. Vrata počasi in postopoma odpirajmo. Naj pes spozna, da se bodo vrata odpirala le, kadar mirno sedi. Skozi vrata se odpravimo šele, ko bo pes mirno in sede počakal, da jih do konca odpremo. Psa nagrajujmo s priboljški. Zahtevajmo, da skozi vrata mi vedno izstopimo prvi in šele nato dajmo sprostitveni ukaz tudi psu. Nato se odpravimo na zabaven sprehod. Vztrajajmo in bodimo dosledni, da bo od sedaj naprej pes vedno izstopil skozi vrata le na takšen način. Kmalu bo dojel vzorec in že sam od sebe mirno počakal, da mu dovolimo izhod.
Uhajanje je tvegano in nevarno vedenje, ki ga ni lahko odpraviti. V primeru, da našemu psu nismo sposobni preprečiti uhajanja, se nujno za pomoč obrnimo na strokovnjaka, ki nam bo znal pomagati. Pomembno je še, da psa nikoli ne kaznujemo ali grajamo, kadar pride domov. Pes tega ni sposoben povezati s prejšnjimi dejanji temveč si bo zapomnil, da je grajan kadar pride domov. To ga bo zmedlo, lahko izgubimo njegovo zaupanje ali se nas začne bati. V vsakem primer bo še rajši pobegnil in nerad prišel nazaj, saj bo vedel, da bo takrat kaznovan. Ko se vrne s samostojnega potepa, ste vzgojni moment že zamudili, zato ga lahko le veselo pozdravite, da je nazaj doma in si vzamete čas za temeljit premislek, kaj boste morali spremeniti, da do takšnih pobegov ne bo več prihajalo.
Iz serije Pasji bonton si preberite tudi:
1. Lajanje
3. Žvečenje in uničevanje pohištva
4. Kopánje
