Prostata je žleza, ki leži v medenični votlini, in sicer pod danko, med sečnim mehurjem in začetkom sečnice. Večji del prostate od zunaj obdaja začetni del sečnice, manjši del pa leži znotraj nje.
Prostata spada med pomožne spolne žleze. Tekočina, ki jo proizvaja, je pomembna za hranjenje spermalnih celic ter za hitrejše potovanje semenske tekočine. Poleg tega zaščiti semensko tekočino, saj ima protibakterijske lastnosti. Razvijati se začne že pred puberteto in doseže polno velikost pri dveh letih. Od te točke naprej se lahko poveča le zaradi vpliva moškega hormona testosterona ali nekaterih bolezenskih stanj.
Kaj povzroči povečanje prostate?
Ko se nekastrirani samčki bližajo 8 letom starosti, imajo 80% verjetnost, da razvijejo bolezen na prostati. Pri starejših psih je najpogostejši razlog za povečanje prostate benigna hiperplazija prostate. Beseda hiperplazija pomeni povečanje števila celic. Pri tej bolezni je torej v prostati večje število celic, ki pa so tudi večje velikosti. Stanje je povezano z večjo količino testosterona in se poslabšuje s starostjo. Kadar je benigne narave, je za psa neboleče. Vendar, ko s starostjo napreduje, psu povečana prostata povzroča nelagodje, lahko pa tudi probleme z uriniranjem in iztrebljanjem.
Pomemben razlog za povečanje predstavljajo tudi bakterijske okužbe. Te se sicer pojavljajo pri psih vseh starosti, vendar so starejše živali, zaradi slabšega imunskega sistema, bolj dovzetne. Bakterije lahko pridejo v prostato po krvi ali preko urinarnega trakta, in sicer iz mehurja ali preko penisa po sečnici. Povečanje prostate je lahko tudi posledica raka, vendar je le ta, za razliko od ljudi, pri psih redek. Kadar pa se pojavi, je običajno zelo nevaren, saj je agresiven in se razširi po vsem telesu. V prostati lahko nastanejo tudi ciste, ki se postopoma povečujejo, razlog za povečanje prostate pa je lahko tudi hormonski.
Kakšni so znaki povečane prostate?
Povečana prostata pritiska na sečnico in tako zmanjša njen premer. Zaradi tega se pes napenja pri uriniranju, ki je posledično zanj boleče in neprijetno. S tem, ko se napenja, hkrati povzroča večji pritisk na razbolelo prostato. Tako psi težko in dalj časa urinirajo, in sicer v tankem curku, mehurja pa ne izpraznijo do konca. V urinu lahko včasih opazimo kri. Poleg tega lahko povečana prostata stisne tudi danko, zaradi česar pes oteženo odvaja blato, zaradi napenjanja pa je več pritiska tudi na bolečo prostato. Blato je lahko zaradi manjšega premera danke trakaste oblike. Psi s težavami s prostato pogosto nenormalno hodijo. Zadnje noge so toge in ravne, koraki pa kratki. Pri okužbah z bakterijami opazimo še izcedek iz penisa, ki vključuje kri in gnoj, pes pa ima tudi povišano telesno temperaturo in je slaboten.
Kako poteka zdravljenje in kakšna je preventiva?
Psi, ki so kastrirani pred puberteto, imajo zelo malo tkiva prostate, saj se le ta razvija pod vplivom testosterona, ki se tvori v modih. Pri 90% psov, ki jih kastriramo v prvem letu življenja, preprečimo razvoj bolezni prostate. Benigna hiperplazija prostate je namreč pri nekastriranih samcih, starih 1-2 leti, zelo pogosta, verjetnost za pojav pa narašča s starostjo. Kadar kastriramo odraslega psa, se prostata skrči na četrtino prejšnje velikosti, celice pa večinoma nehajo proizvajati značilnih tekočin. Kastracija pa nima vpliva na razvoj raka, oziroma pri eni od oblik (adenokarcinom) celo poveča tveganje za njegov pojav.
Zdravljenje je odvisno od vzroka bolezni. Ciste in ognojki se kirurško odstranijo. Pri benigni hiperplaziji prostate se opravi kastracija. Zdravljenje bakterijskih okužb prostate je zelo težavno in dolgotrajno. Potrebni so ustrezni antibiotiki in druga zdravila, pomaga pa tudi kastracija. S kastracijo se izognemo morebitnim ponovnim težavam, koristna pa je tudi pri raku prostate in pri hormonskih boleznih.
Preberite tudi:
