Kot lastniki psov se lahko znajdemo v situacijah, v katerih je ogroženo pasje življenje in je treba hitro ukrepati. Nujno je, da ostanemo mirni, ocenimo položaj in zagotovimo tudi svojo varnost. V nadaljevanju boste lahko prebrali nekaj splošnih koristnih nasvetov za 15 najpogostejših primerov nevarnosti in poškodb. Neprecenljivo znanje za vsakega lastnika psa, saj nikoli ne veste, kdaj lahko to znanje reši življenje.
Pred začetkom nudenja prve pomoči se umirimo in zadihamo. Nato ocenimo situacijo in poskrbimo za svojo varnost. Šele nato bomo lahko zares pomagali psu. Zavedati se moramo, da lahko prestrašen in poškodovan pes nepričakovano ugrizne. Kadar obstaja tveganje, da bo pes ugriznil, mu nataknemo nagobčnik ali zavežemo lepilni trak ali gazo okoli gobca, vendar samo, če pes nima težav z dihanjem. Pri manjših živalih zadostuje brisača, ki jo položimo čez glavo.
V nekaterih situacijah z božanjem in objemanjem psa le še bolj prestrašimo ali poslabšamo poškodbo, zato se tega vzdržimo. Preden ukrepamo, pokličemo veterinarja, zato je pametno imeti številko vedno pri sebi. Do veterinarja peljemo previdno. Psom nikoli ne dajemo človeških zdravil, saj lahko s tem včasih le še poslabšamo stanje. Obstajajo tečaji prve pomoči, pasje komplete prve pomoči pa lahko tudi kupimo. Zavedati se moramo, da prva pomoč ni nadomestek za zdravljenje, ampak nudi samo začasno pomoč, dokler psa ne peljemo k veterinarju.
1. ZASTRUPITVE
Psi se lahko zastrupijo s proizvodi za čiščenje, barvami, strupi za glodalce in antifrizom, pa tudi z nekaterimi vrstami hrane. Če se pes umaže z barvo ali katranom, moramo preprečiti lizanje te snovi. Uporabimo Elizabetinski ovratnik oziroma, če je možno, odrežemo del dlake. Nikoli pa ne uporabljamo terpentinskega olja ali odstranjevalcev barv. Včasih lahko snov odstranimo že tako, da okopamo psa, če pa je prizadet večji del kože oziroma dlake, obiščemo veterinarja.
Če pa je pes proizvod zaužil, lahko pride do oteženega dihanja, izgube zavesti, bruhanja in celo do epileptičnih napadov. Nemudoma pokličemo veterinarja in mu povemo starost, pasmo, spol, težo psa ter njegove simptome. V kolikor vemo, veterinarju povemo tudi, katero in koliko te snovi je pes zaužil. K veterinarju vzamemo škatlo snovi, s katero se je pes zastrupil. Prav tako v plastično vrečko zberemo vzorec bruhanja. Če se je pes zastrupil z rastlino, jo poskušamo najti in ugotoviti, za katero gre. Psa ne pripravljamo k bruhanju, razen če nam to predlaga veterinar.
2. POŠKODBE OČI
Če je kemikalija zašla v oko, spiramo z vodo. Lahko uporabimo tudi kapalko. V primeru, da se oko boči iz očesne votline, čez nanesemo mokro prevleko, da preprečimo praskanje in drgnjenje in pokličemo veterinarja.
3. OPEKLINE
V primeru kemičnih opeklin močno spiramo z vodo vsaj 5 minut in pokličemo veterinarja. V primeru resnih opeklin položimo čez prizadeto mesto ledeni obkladek. Če ne moremo priti do veterinarja v kratkem času, lahko poškropimo z vodo, v kateri je raztopljena sol, nikoli pa ne nanašamo nikakršnih krem ali mazil. Poskrbimo, da je pes na toplem.
4. PIKI
Želo odstranimo in speremo mesto z vodo, lahko pa uporabimo tudi raztopino sode bikarbone. Čez mesto pika položimo led. Če je želo v ustih ali žrelu, pokličemo veterinarja, saj lahko zaradi nabrekanja pride do težav z dihanjem.
5. KRVAVITVE
Na rano položimo čisto, debelo gazo, lahko pa tudi improviziramo z brisačo ali delom oblačila (naj bo kar se da čisto). Če kri pronica skozi, dodamo še en sloj. Močno pritiskamo, dokler se kri ne začne strjevati. To lahko traja kar nekaj minut. Da se izognemo dodatni izgubi krvi, ne odmikamo gaze ves čas, da bi preverili, ali se je kri že začela strjevati, ampak to storimo na vsake 3 minute. Če pes močno krvavi iz okončin, rano povijemo z elastičnim povojem ali gazo, močno pritisnemo in popustimo za 20 sekund vsakih 15-20 minut. Močne krvavitve so lahko za psa usodne, zato ga čim hitreje peljemo k veterinarju. Notranje krvavitve se kažejo kot krvavitve iz nosnic, ust ali zadnjika, kašljanje krvi ali kri v urinu, blede dlesni, šibek in hiter srčni utrip ali kolaps. Poskrbimo, da je pes na toplem in ga čim hitreje pripeljemo k veterinarju.
6. ZLOMI
Psa nežno položimo na ravno površino. Med prevozom do veterinarja poskrbimo, da je pes čim bolj pri miru. Kot nosilo nam lahko služi deska ali druga ravna površina, lahko pa kot oporno ruto uporabimo odejo ali brisačo. Pse prekrijemo z odejo. Povijanje in nanašanje opornikov prepustimo veterinarju.
7. PROMETNE NESREČE
S psom v primeru prometne nesreče govorimo mirno in pristopimo do njega počasi. Če je možno, mu nadenemo nagobčnik in ga damo na vrvico. Če pes lahko hodi, ga peljemo k veterinarju, tudi če poškodbe niso vidne, saj je lahko prišlo do notranjih krvavitev. Če manjši pes ne more hoditi, ga dvignemo. To storimo tako, da eno roko položimo čez prsni koš in drugo čez zadnji del. Pri večjih psih improviziramo z nosili, ki naj bodo čim bolj trdna. Psa nežno potisnemo na nosilo in ga pokrijemo z odejo, da ostane topel.
8. PRETEPI
V primeru, da je pes po pretepu zmeden, brezvoljen ali raztresen, obiščemo veterinarja. V vsakem primeru pogledamo rane. Rane na glavi in trupu so nevarnejše od tistih na okončinah, zato se o njih posvetujemo z veterinarjem. Tudi če so rane zelo boleče in globoke, obiščemo veterinarja, saj so morda potrebni antibiotiki.
9. DAVLJENJE
Znaki, ki jih opazimo, so težko dihanje, nenavadni zvoki med dihanjem in modro obarvan jezik. Če pes še lahko diha, ga poskušamo pomiriti in ga takoj odpeljemo k veterinarju. Med tem pogledamo v ustno votlino. Pri tem naj nam nekdo pomaga, da drži usta odprta, vendar naj pazi, da ga pes ne ugrizne. Nežno primemo jezik in ga povlečemo naprej, dokler ni raven. Preverimo, ali je v žrelu predmet ali kri, ki blokira prehod zraka. V primeru, da lahko predmet vidimo, ga nežno poskusimo dobiti ven s pinceto ali kleščami, vendar pri tem pazimo, da ga ne potisnemo še globlje. Če predmeta ne moremo odstraniti, ali pes doživi kolaps, damo roki na vsako stran rebrne kletke in močno ter sunkovito pritisnemo. Druga možnost je, da psa položimo na bok in z dlanjo 3 do 4 krat globoko pritisnemo tik za zadnjim rebrom. To poskušamo, dokler ne pridemo do veterinarja.
10. UTAPLJANJE
Psa najprej obrišemo okoli smrčka in ust. Dvignemo ga, da visi z glavo obrnjen navzdol, dokler voda ne odteče. Preverimo, če še diha, tako da šop dlake držimo pred nosnicami, da vidimo, če se premaknejo. Če je nehal dihati, ga začnemo oživljati. Položimo ga na njegovo desno stran. Zapremo usta in izdihamo zrak skozi usta v pasji nosnici, dokler se prsni koš živali ne razširi. To ponavljamo vsakih 4 do 5 sekund. Če ne tipamo srčnega utripa, vsako sekundo močno potisnemo za prednjo levo nogo, kjer je srce. Na vsakih 15 pritiskov vdihnemo zrak v nosnice. Ne vdihavamo zraka in pritiskamo naenkrat. Tudi ko pes ponovno zadiha, ga obvezno odpeljemo k veterinarju.
11. NAPET TREBUH
Napihnjen trebuh je zelo nevaren, saj lahko nakazuje zasuk želodca, zaradi česar lahko pes tudi pogine. Pogosto so prisotni še hlastanje, slinjenje in poskusi bruhanja. Še posebej resno odreagiramo, če gre za pasmo z globokim prsnim košem, kot so na primer doge in rotvajlerji. Psa nemudoma peljemo k veterinarju.
12. VROČINSKA KAP
Če psa ne moremo takoj odpeljati k veterinarju, ga umaknemo v senco stran od sonca, najbolje nekam na prepih. Mlačno in mokro brisačo položimo čez vrat in glavo, vendar pazimo, da ne pokrijemo oči, ušes in smrčka. Vsakih nekaj minut brisačo zamenjamo, saj se prejšnja otopli. Psa polivamo z mlačno vodo, posebej po trebuhu in med zadnjimi nogami ter mu masiramo noge. Ne uporabljamo mrzle vode, saj se v tem primeru žile skrčijo, zaradi česar se upočasni izguba toplote. Damo mu piti malo vode. Pokličemo veterinarja, ki nam bo znal svetovati, kaj storiti in ali naj psa takoj pripeljemo. Da do vročinske kapi ne pride, psa nikoli ne puščamo v avtomobilu v toplih dneh, saj se temperature močno dvignejo. Pes mora vedno imeti na voljo svežo pitno vodo ter zavetje pred direktnim soncem. Do vročinske kapi pogosteje pride pri psih s krajšimi gobci, kot je na primer bokser in predebelim ali izmučenim psom.
13. EPILEPTIČNI NAPAD
V primeru epileptičnega napada ugasnemo luči in poskrbimo, da je prostor čim bolj temen in tih. Odstranimo vse vire elektrike, čez pohištvo položimo blazine ali odeje. Psa ne poskušamo popolnoma obvladovati, namesto tega ga zadržujemo stran od ostrih delov pohištva. Merimo čas napada, ki po navadi traja 2 do 3 minute. Po koncu poskrbimo, da je pes topel in pokličemo veterinarja.
14. ŠOK
Simptomi so slab utrip, plitko dihanje, živčnost in zbeganost. Po navadi se pojavi po pretepu ali večji poškodbi. Žival naj ostane na toplem in tihem mestu. Če je pes omedlel, naj bo glava nižje kot ostali deli telesa, da dobi več krvi. Psa peljemo k veterinarju.
15. ELEKTRIČNI ŠOK
Doma izključimo elektriko, če to ni možno, uporabimo suh predmet, ki ni iz kovin, na primer metlo, da psa spravimo stran od električnega vira. Če se je ustavilo dihanje, začnemo oživljati. Pokličemo veterinarja. Kadar razlog ni domač električni vir, ampak viri visoke napetosti, kot so daljnovodi, se ne približujemo in pokličemo policijo.
Kadar pride do takšnih neprijetnih situacij nam bo vedno najbolje znal svetovati naš veterinar. Njegovo telefonsko številko in številko dežurne veterinarske ambulante si shranimo v mobilnik in jo imamo vedno pri sebi. Najpomembneje je, da ostanemo mirni, saj bosta naša panika in strah psa le zmedli in prestrašili ter tako situacijo še poslabšali. Nudenje prve pomoči naj bo le naš prvi odziv, nato pa je v večini primerov potrebno zdravljenje prepustiti izkušenemu veterinarju.
Preberite še:
