Razumeti mačjo osebnost - zakaj so tako samosvoje?
Vsak lastnik mačke dobro ve, kako samosvoje in skrivnostne znajo biti mačke. Sploh v primerjavi z zvestim, vdanim in »vse-bi-naredil-zate« vedenjem psov. Raziskali smo, od kod izvirajo te bistvene karakterne razlike med dvema vrstama najbolj priljubljenih ljubljenčkov na svetu, da bo lažje razumeti tiste bolj samosvoje in specifične – mačke seveda.
1. Mačka kot samostojen lovec
Divje mačke so samostojni lovci, ki ne potrebujejo nikogar drugega za lastno preživetje. To je razlog, da se mačke bolj navežejo na svoje okolje, kot pa na druga bitja. Dokler so na svojem poznanem ozemlju, so srečne. Za razliko od njih so psi krdelne živali. Zanašajo se na socialne vezi ter ostale člane tropa za preživetje. Pes bo tako zadovoljen kjerkoli, samo da bo ob svojem krdelu, pri mačkah pa je ravno obratno. To je tudi razlog, da bo pes z veseljem izvajal trikce le v zameno za našo pozornost, mačke pa je precej težje motivirati in mora biti nagrada precejšnja, da bodo sploh želele sodelovati pri človeških domislicah.
Pa vendar mačke v divjini ne živijo same zase. Tudi one se združujejo v skupine, a le pod pogojem, da je na določenem teritoriju na voljo dovolj plena. Takrat se morda odločijo, da so pripravljene dovoliti drugi mački, da se jim pridruži. A mačke vseeno lovijo vsaka posebej ter vsaka zase in si hrane med seboj ne delijo. Prav tako njihove družabne strukture niso tako hierarhične kot pri psih, zato mačka v človeku ne potrebuje vodje in ne bo zlahka priznavala avtoritete človeka. Prav to je tudi razlog, da bi mačka ob grdem ravnanju človeka hitro zapustila, ko bi se ji ponudila priložnost. Pes pa je navezan na svoj trop in bo kljub grdem ravnanju in celo zlorabljanju za vedno zvest svojemu gospodarju, ter se bo vedno vračal k njemu.
2. Mačka kot sam svoj gospodar
Ste že kdaj slišali lastnika mačke reči, da je pri njih v resnici glavni gospodar mačka? Njihova udomačitev prav zares kaže na to. Mačke so ene redkih živalskih vrst, ki so postale udomačene same od sebe ter se same odločile za bivanje z ljudmi. To so storile zaradi ugodnosti in izobilja hrane, ki ga je nudil lov na glodavce na poljih in njivah, ter ne zaradi želje povezovanja z ljudmi ali potrebe po socialnih stikih in varnosti tropa, kot jih imajo psi.
Mačke so same od sebe začele bivati med ljudmi. Ljudem je bilo to sožitje po godu, saj so mačke lovile miši, podgane in druge glodavce, ki so uničevali njihov pridelek. A mačke so vedno živele samostojno in z ljudmi le sobivale. Domače mačke naj bi izhajale iz divjih prednikov vrste Felis silvestris lybica, ki so živeli v Afriki in na Bližnjem vzhodu med 10 in 20 tisoč let nazaj. Prve dokaze o sobivanju ljudi in mačk poznamo iz Egipta. Tam so delno udomačene mačke poznali okoli 2000 pr. n. št. in dokončno udomačene mačke okoli leta 1000 pr. n. št. A nasprotno kot pri vzreji psov, kjer so pse načrtno parili med seboj v želji po poudarjanju določenih lastnosti (npr. ovčarji, lovski psi…), se pri mačkah človek dolga stoletja ni vtikal v njihovo vzrejo in razmnoževanje. Pravzaprav se je načrtna vzreja mačk z vmešavanjem človeka prvič zgodila šele 2 stoletji nazaj, v Viktorijanski dobi, v želji poudariti določene razlike v videzu in pasemske značilnosti. Koncept različnih pasem mačk tako izhaja iz Anglije šele iz sredine 19. stoletja. Mačji temperament je torej posledica tisočletij naravne selekcije, namesto umetne selekcije s poseganjem človeka. Tako sploh ni presenetljivo, da imajo mačke tako poseben in samosvoj karakter.
3. Vpliv človeka v prvih tednih
Med potepuškimi in domačimi ali hišnimi mačkami ni nobenih genetskih razlik. Znanstveniki tako že desetletja ugibajo, kaj je tisto, kar naredi naše ljubljenčke za domače mačke, ki se vedejo tako drugače od mačk na ulici. Z raziskavami so prišli do zaključka, da so ključnega pomena zgodnji stiki s človekom, najbolj v procesu socializacije. V 80-ih letih je raziskovalka Eileen Karsh in njena ekipa iz univerze Temple izvedla dve raziskavi na to temo. Ugotovili so, da se mladički, ki imajo med starostjo 3 in 7 tednov redne stike z ljudmi, razvijejo v družabne in prijazne mačke, ki se počutijo dobro med ljudmi. Mladiči, ki so preživeli prvih 7 tednov brez stikov z ljudmi, pa tudi kasneje ostanejo bolj zadržani in nezaupljivi do ljudi, četudi se kasneje ljudje z njimi izdatno ukvarjajo.
4. Je prijaznost do ljudi dedna?
V še eni zanimivi raziskavi iz leta 1995, objavljeni v Applied Animal Behavior Science, so raziskovalci dokazali, da na socialnost in vedenje mačjih mladičev vplivajo njihovi starši. Mladiči iz legel, ki so jih zaplodili družabni in prijazni samci, so se izkazali za bolj zaupljive do ljudi, kot mladiči iz legel, ki so jih zaplodili potepuški samci brez stikov z ljudmi.
Enak vpliv so opazili tudi s strani mačje matere, saj so imele do ljudi bolj prijazne samice tudi bolj prijazen pomladek. A ker samice mladiče v prvih tednih tudi vzgajajo, to ne kaže točno, ali gre za vpliv genetike ali njihove vzgoje in zgleda za mladiče. Individualna osebnost naše mačke se tako zagotovo vsaj delno prenese tudi od staršev.
Vidimo lahko torej, da na prilagodljivost, družabnost in odnos mačke do ljudi vpliva mnogo dejavnikov. Medtem, ko psi že tisočletja vdano služijo ljudem, so mačke vseskozi ostajale samostojne in samosvoje. Takšne ostajajo še danes in nam z svojim vzvišenim odnosom dajejo vedno znova vedeti, da smo lahko srečni, da imam čast imeti mačko.
Preberite si tudi:
