Skijoring je šport, v Sloveniji poznan le redkim. A po svetu hitro pridobiva na popularnosti, predvsem zato, ker gre za odličen način vadbe za psa in lastnika v zimskem času in zanj ne potrebujemo veliko dodatne opreme.
Skijoring je zimski šport, pri katerem eno osebo na smučeh vleče pes, konj ali celo motorno vozilo. Tek na smučeh se kombinira z vleko. Gre za rekreativni in tudi tekmovalni šport. Tekač se poganja s palicami in smučmi, pes s svojim vlečenjem pa doda na moči in hitrosti gibanja. Beseda »skijoring« izhaja iz norveščine in pomeni vožnjo na smučeh.
Ker je večina psov sposobna vleči osebo na smučeh brez izdatnega treninga in organizacije, je težko reči, od kod ta šport izhaja. Prakticirajo ga na mnogih koncih sveta, še posebej v državah z dolgimi zimami in obilico snega. Prva tekmovanja v skijoringu naj bi se odvijala v Skandinaviji, kot različica njihovega starejšega športa – pulka, kjer gre za vleko preprostih sani, kar je lahko opravljal pes, človek na smučeh, ali na Laponskem celo jelen. Pulka oziroma majhne ozke sani, idealne za prenašanje tovora na daljše razdalje vlečejo psi, za njo pa je vpet tudi tekač na smučeh. Iz pulke se je razvil skijoring. Kot tekmovalni šport se je hitro razširil v Severno Ameriko. Na Aljaski so namesto prvotnih vlečnih živali, kot so bili konji, jeleni ali losi, začeli uporabljati pse.
Ko zunaj zapade večja količina snega, nam to onemogoči enostavne sprehode in tek v naravi. Lahko si nadenemo primerna oblačila in obutev in se podamo na sprehod ali tek v snegu, le da je to mnogo bolj naporno kot običajno. Za lahkotno gibanje v visokem snegu se že stoletja uporablja smuči. Skijoring je šport, pri katerem morata biti fizično aktivna pes in vodnik. Poleg tega morata sodelovati kot eno in to utrjuje vez med njima. Pes mora biti fizično aktiven, poleg tega pa razmišljati in slediti našim poveljem. Večina psov v skijoringu neizmerno uživa, saj lahko prosto tečejo in zraven počnejo aktivnosti z nami ter so koristni. Za vodnika gre za tek na smučeh, le da se boste premikali še malo hitreje in vam bo druženje s psom popestrilo običajen tek. Prav zaradi svoje enostavnosti in prednosti tako za vodnika kot za psa, postaja skijoring pozimi vse bolj in bolj popularen.
Oseba na smučeh potrebuje primeren pas, na katerega se lahko zapne vlečno vrv. Pogosto se uporablja kar pasove za plezanje, saj njihova oblika in zapenjanje tudi okoli nog poskrbi, da pas med vlečenjem ostane na mestu.
Pes potrebuje oprsnico, primerno za vlečenje. Gre za enake oprsnice, kot se uporabljajo pri vleki sani in drugih pasjih vlečnih športnih.
Potrebujete le še primerno vrv, ki naj bo dolga 3 m v raztegu (daljše vrvi se uporabljajo pri vleki dveh psov). Po navadi se uporablja bolj elastične vrvi, da se ublaži začetno silo potega psa oziroma silo hitrega zaviranja smučarja. Vrv se v pas smučarja po navadi zapne s posebnim karabinom, ki omogoča hitro odpenjanje, kadar je to potrebno.
Sedaj potrebujete le še tekaške smuči (tekaške smuči za skate tehniko), palice in čevlje, ter toplo obleko in pripravljeni ste za hitro in uživaško prečkanje belih strmin z vašim psom. Če imate kratkodlakega psa, se na daljše razdalje in kadar je zares hladno, uporablja varovalna oblačila, ki jih ščitijo pred mrazom. Pri kratkem skijoringu pa pes med tekmno nikoli ne sme biti oblečen, saj lahko pride do pregretja.
Tekača na smučeh pri skijoringu vlečejo do trije psi. Za rekreativni skijoring je dovolj, če imate enega vsaj srednje velikega psa, ki rad teče. Za skijoring je primeren vsak aktivnejši pes, ki ima veselje do teka in vlečenja tekača po stezi. Manjše pse, ki tehtajo manj kot 15 kg, redko vidimo pri skijoringu, saj njihova sila vlečenja tekaču ne pomaga dosti. A ker se je tekač na smučeh popolnoma sposoben premikati tudi sam, lahko pri skijoringu kot rekreativnem športu sodeluje vsak pes, ki bo rad tekel zraven. Ne mislite, da v skijoringu uživajo le nordijske in vlečne pasme – v resnici se še bolje odrežejo mnoge druge pasme, kot so ptičarji, setri, hrti ter mešanci.
Pri vlečenju tekači na smučeh uporabljajo podobne ukaze za pse, kot se jih uporablja pri vleki sani. Psa moramo naučiti, da bo le na podlagi glasovnih povelj vedel, kam teči. Naučimo ga povelj da začne teči, za zavijanje levo in desno, za ustavljanje in za prečkanje motenj brez ustavljanja. Slednje je še posebej pomembno, saj je lahko nevarno, če se želi pes med vlečenjem začeti igrati z drugim psom, vonjati in slediti sledi ali se zapoditi za srno. Dobro izurjen pes na tekmovanjih prehiti drugo ekipo s psi, brez da bi jih sploh pogledal.
Treniranje začnimo tako, da sebe in psa vpnemo, a zaenkrat še brez smuči. Odpravimo se na sprehod in zmeren tek ter psa učimo povelj in vlečenja. Smuči si nadenemo šele, ko vemo, da nas bo pes razumel in upošteval ter se tako izognemo temu, da nas pes odvleče v bližje drevo ali druge ovire na poti. Vsekakor je pomembno, da lahko v vsakem trenutku vlečno vrv hitro odpnemo, kadar je to potrebno.
Večina ljudi se s skijoringom ukvarja le rekreativno, a v severnejših državah gre tudi za napet in tekmovalen šport. Na tekmovanjih je potrebno prečkati razdalje med 5 in 20 km. Pri skijoring sprintu se dosega hitrosti do 48 km/h in se običajno prečka razdaljo okoli 10 do 15 km. Druga različica je skijoring na dolge proge. Najdaljšo steza ima tekmovanje v mestu Whitehorse v Kanadi, kjer tekači in psi pretečejo okoli 160 km. Tekmovanja se pogosto organizira kot posebno kategorijo pri tekmovanjih v vlečenju sani. Pri skijoringu v tekmovalnih ekipah ne najdemo le čistokrvnih psov nordijskih pasem, kot je na primer sibirski haski. Prav nasprotno, v najboljših tekmovalnih ekipah na svetu najdemo nemške kratkodlake ptičarje, mešance med ptičarji in hrti, aljaške haskije in mešance med temi pasmami.
Mnogo tekem je lokalne narave in jih organizirajo manjši lokalni klubi. Večje tekme spadajo pod okvir treh večjih mednarodnih organizacij – ISDRA ((International Sled Dog Racing Association) v Kanadi in ZDA, ESDRA (European Sled Dog Racing Association) v Evropi in IFSS (International Federation of Sleddog Sports), pod okrilje katere spadajo tekme za svetovni pokal in svetovno prvenstvo vsake 2 leti. Na najvišjem nivoju so tekme ločene za moške in ženske, ter v kategorije enega ali dveh vlečnih psov.
V Sloveniji imamo nekaj aktivnih tekmovalcev v tej disciplini. Leta 206 in 2007 smo imeli v Ratečah celo tekmi v skijoringu, a se tradicija ni obdržala. Sedaj se tekmovalci udeležujejo tekem Evropskega prvenstva. Večina tekem poteka v januarju in februarju. V Sloveniji zaenkrat še nimamo urejene tekaške proge ali skupnih organiziranih treningov za skijoring. Tako je problem najti urejeno stezo za trening, od koder nas ne bodo pregnali. Primerne lokacije so Sorška planina, delno Rogla, Logarska dolina in Pokljuka za dovolj zgodnje. Za rekreacijo bo primeren položen zasnežen travnik v bližini našega doma ali manj obiskana urejena tekaška steza.
Nekateri prakticirajo tudi druge športe kot variacije skijoringa. Pes lahko vleče tudi deskarja na snegu. »Grassjoring« je variacija skijoringa, ki poteka podobno, le da se prečka travnate namesto sneženih površin. »Canicross« je tek v naravi z vpetim psom, »bikejoring« kolesarjenje z vpetim vlečnim psom, pri »rollerjoringu« pa je vodnik na rolerjih in ga pes vleče.
Če bi se radi ukvarjali s Skijoringom, vam svetujemo, da se obrnete na Društvo športnih psov Slovenije ali na Slovenski klub vodnikov vlečnih psov. Oboji so strokovnjaki na tem področju.
Preberite si tudi: