Zakaj psi lajajo
08.12.2011
To, da pes laja, se nam zdi povsem samoumevno. Ko pes zagleda drugega psa ali človeka, ki ga ne pozna, se pogosto odzove z laježem. Toda zakaj je temu tako? Kdaj in zakaj se je pri psu pojavil lajež, ko pa volkovi, njihovi predniki, ne lajajo, temveč tulijo?
Najverjetneje smo jih prav ljudje naredili takšne kot so danes, da lajajo, tako kot lajajo. Neposredna ali posredna človeška selekcija je lahko pripomogla k razvoju njihovega laježa. To je odkril etnolog Molnar z madžarske univerze Etovos Lorand. Molnarjevo delo je spodbudilo preprosto toda zanimivo dejstvo, da je lajanje pogosto pri domačih psih, toda redko ali celo popolnoma odsotno pri njihovih sorodnikih v divjini. Volkovi tulijo ali cvilijo, medtem ko redko izpuščajo ponavljajoče se glasove, kot je lajanje.
Sama anatomska zgradba pri domačih psih ne razloži laježa. Tako je razlog potrebno iskati drugje in najbolje je pogledati evolucijo odnosa med psom in človekom. Domači psi so s človekom preživeli 50.000 let, medtem pa jih je človek intenzivno vzrejal za svoje potrebe.
Molnar je pri raziskavah uporabljal program, ki je beležil pasji lajež. Odkril je, da so si pri različnih psih akustični vzorci zelo podobni, kadar oddajajo lajež za alarm. Variacija akustičnih vzorcev psi psih, medtem ko se igrajo, pa je precej velika. To je lahko posledica tega, da je človek psa vzrejal tako, da je razvil tiste akustične oblike, ki človeku koristijo, kot je na primer opozarjanje na nevarnost.
Lajež je zelo praktičen tip zvoka. Je preprost, pes pa se lahko tako oglaša zelo dolgo časa. V preteklosti so ljudje za družabnike med volkovi izbirali tiste, ki imajo karakteristike podobne volčjim mladičem. Mladiči imajo večjo glavo in oči, prav tako pa tudi več lajajo, medtem ko pri starejših volkovih lajež izgine. Ljudje so povezali te karakteristike volka z udobjem, zato so tudi izbrali takšne volkove,ki po videzu in vedenju bolj spominjajo na mladiče in jih vzrejali za svoje potrebe. Volkovi so tako postajali vse bolj udomačeni in vse bolj prijazni, prav tako pa so tudi bolj pogosto lajali. Seveda je k razvoju pripomoglo tudi pogojevanje. Ljudje so bili hvaležni psu, ki je lajal in opozarjal na nevarnost, zaradi česar so ga nagrajevali, bodisi s svojo naklonjenostjo, hrano ali pa z obojim, s čimer se je vez med človekom in psom bolj in bolj krepila.
Najverjetneje smo jih prav ljudje naredili takšne kot so danes, da lajajo, tako kot lajajo. Neposredna ali posredna človeška selekcija je lahko pripomogla k razvoju njihovega laježa. To je odkril etnolog Molnar z madžarske univerze Etovos Lorand. Molnarjevo delo je spodbudilo preprosto toda zanimivo dejstvo, da je lajanje pogosto pri domačih psih, toda redko ali celo popolnoma odsotno pri njihovih sorodnikih v divjini. Volkovi tulijo ali cvilijo, medtem ko redko izpuščajo ponavljajoče se glasove, kot je lajanje.
Sama anatomska zgradba pri domačih psih ne razloži laježa. Tako je razlog potrebno iskati drugje in najbolje je pogledati evolucijo odnosa med psom in človekom. Domači psi so s človekom preživeli 50.000 let, medtem pa jih je človek intenzivno vzrejal za svoje potrebe.
Molnar je pri raziskavah uporabljal program, ki je beležil pasji lajež. Odkril je, da so si pri različnih psih akustični vzorci zelo podobni, kadar oddajajo lajež za alarm. Variacija akustičnih vzorcev psi psih, medtem ko se igrajo, pa je precej velika. To je lahko posledica tega, da je človek psa vzrejal tako, da je razvil tiste akustične oblike, ki človeku koristijo, kot je na primer opozarjanje na nevarnost.
Lajež je zelo praktičen tip zvoka. Je preprost, pes pa se lahko tako oglaša zelo dolgo časa. V preteklosti so ljudje za družabnike med volkovi izbirali tiste, ki imajo karakteristike podobne volčjim mladičem. Mladiči imajo večjo glavo in oči, prav tako pa tudi več lajajo, medtem ko pri starejših volkovih lajež izgine. Ljudje so povezali te karakteristike volka z udobjem, zato so tudi izbrali takšne volkove,ki po videzu in vedenju bolj spominjajo na mladiče in jih vzrejali za svoje potrebe. Volkovi so tako postajali vse bolj udomačeni in vse bolj prijazni, prav tako pa so tudi bolj pogosto lajali. Seveda je k razvoju pripomoglo tudi pogojevanje. Ljudje so bili hvaležni psu, ki je lajal in opozarjal na nevarnost, zaradi česar so ga nagrajevali, bodisi s svojo naklonjenostjo, hrano ali pa z obojim, s čimer se je vez med človekom in psom bolj in bolj krepila.
© 2022 - 2024 Aler.si. Vse pravice pridržane. | Sledite nam
